Ko sem leta 2004 napisal to skladbo sem imel pred očmi samo kvartet sijajnih mladih glasbenic, imenovan Nereide. Redko najdeš kombinacijo tako usklajenih, tako tonsko prefinjenih in muzikalnih mladenk. Članice kvarteta sem nekoč kot poročevalec za revijo Muska spremil na koncert v Rogaško Slatino, kjer so izvajale pretežno sodobno slovensko glasbo (Ramovš, Kumar in Šavli) ter nekaj atraktivnih francoskih romantičnih in impresionističnih skladb in eno klasicistično delo (Kuhlau). Naslov "Hrepenenje" se mi je ponudil ob razmišljanju, da vedno hrepenim po stvaritvi dobre skladbe.
Skladbo sam uvrščam med najbolj uspešne stvaritve na področju komornega skladateljevanja. Po eni strani zahteva od ansambla pestro prelivanje zvoka, potem ritmično izenačenost, lepoto tona in izrazno valovanje, pa še poglobitev v razmeroma kompleksno koordinacijo med posameznimi izvajalci. Skladba ima dva izrazita kontrasta: tonsko lebdenje, nad katerimi se vejejo napol improvizacijsko izdelane melodije in izoritmični, iz tona g izhajajoči model nalaganja tonov, ki v višku izpelje modalno nizanje akordičnih tvorb. Oba elementa se še enkrat ponovita v bistveno okleščeni različici.
Prilagam link s posnetkom izvrstnega kvarteta Nereide, ki je skladbo vselej predstavil z najvišjo mero glasbene nadarjenosti. Škoda, da danes ne igrajo več skupaj! Naj bo to vsaj nostalgični spomin, če nič drugega.
http://www.youtube.com/watch?v=DVSOxxVWCb0
Dosedaj si je posnetek ogledalo že nad 11000 poslušalcev, kontaktiralo me je več kvartetov, kako se pride do not. Gre torej za bodočo svetovno uspešnico? Lepo bi bilo!
V svojih skladbah praviloma ne iščem neke kvazigloboke filozofije. Glasba je vendarle "samo" glasba. Muzikologi mi ob tem popreproščenem razmišljanju ne bodo hvaležni.
Želim vam prijetno poslušanje in kakšen komentar tudi! Hvala in LP!
ponedeljek, 15. februar 2010
nedelja, 14. februar 2010
Pisati simfonije danes
Simfonija je že ca 350 let naumetelnejša glasbena oblika. V glasbi ji gre podobno mesto kot v literaturi recimo roman. Še vedno sem mnenja, da bi moral vsak skladatelj v svoji ustvarjalni karieri napisati vsaj eno. No, eni pač ne pišejo za orkester, ali pa jih ta navidez preživela forma ne zanima.
Prvi ustvarjalci simfonij so bili plodoviti. Joseph Haydn je vse do leta 2004 držal svetovni rekord uradno 104-ih simfonij (nekaj več ali manj, dopuščam možnost), ko ga je prehitel finski dirigent Leif Segerstam (o njem nekaj več pozneje), Leopold Koželuh jih je napisal okoli 80, Wolfgang Amadeus Mozart (uradno) 41. Ludwig van Beethoven pa "samo" 9. Vendar njegove simfonije pomenijo glomazno razširitev forme in nov vsebinski pomen. In res se po Beethovnu ni dalo več pisati simfonij kot pred njim. Zato so poznejši skladatelji le redko presegli magično število devet.
Seveda se še vedno najdejo izjeme. Ruski skladatelj Nikolaj Mjaskovski je še vedno našel čas, da jih je napisal 27 (prav rad bi kakšno slišal v živo). Tudi Dmitrij Šostakovič, ki ob Mahlerju velja verjetno za najboljšega simfonika 20. stoletja jih je napisal 15. Finski skladatelj Kalevi Aho jih ima do danes napisanih 12. Prej omenjeni Leif Segerstam pa ima trenutno v lasti svetovni rekord 218. Vendar si dovolim biti sumljiv do "štancanja" teh simfonij. Zdi se mi, da Segerstam samo nekoliko preoblikuje določen model svojega komponiranja in z majhnimi popravki ali dodatki takoj sestavi novo delo, ki je večinoma napisano samo na nekaj straneh - Segerstam ima svoj princip notacije, ki skoraj ne vsebuje zapisanega notnega teksta temveč zgolj nakazuje prehode preko signala nekega instrumenta. Tak način skladanja pa nekako ne opravičuje pestrega izbora simfonične prepoznavnosti. Mislim, da se bo Segerstam sicer zapisal v zgodovino kot svetovni rekorder simfonij, pa tudi nič več.
V Sloveniji je rekorder Blaž Arnič z devetimi, takoj za njim pa Dane Škerl z osmimi. Sam sem si osebno zadal drzen življenjski projekt, da bom rekorder jaz. No, zaenkrat sem pri ustvarjanju tretje simfonije.
Kakšen je bil doslej moj uspeh simfoničnega ustvarjanja? Prvo simfonijo sem začel pisati leta 2006, po naročilu SF pa dokončal v začetku leta 2007. Druga simfonija (nastajala je skozi leto 2007) je zmagala na natečaju za nova dela ob 50-letnici orkestra RTV Slovenija. Premierni izvedbi obeh simfonij sta bili uspešni tako pri občinstvu kot tudi (zame razmeroma redko) tudi pri kritiki. Prva simfonija je bila letos celo izbrana med 19-imi najbolj priporočenimi deli na svetu.
In kako si predstavljam pisati simfonijo danes? V osnovi nič kaj drugače kot so si jo veliki mojstri prejšnjih obdobij. Ti so si simfonijo kot formo marsikdaj predstavljali na različne načine. Osnovni cikel simfonij je štiristavčen. Vendar poznamo tudi vrsto enostavčnih simfonij, pa tudi pet, šest, celo desetstavčnih (Messiaenova Turangallila, čeprav bi ji jaz raje rekel suita). Tudi forma ni več samo model klasicističnih pravil, ki so si jih postavili prvi simfoniki. Simfonija mora biti tudi danes simbol za veliko glasbeno obliko (ni treba da je enourna, ampak manj kot 15 minut pa si je ne predstavljam) z gradacijami, razvijanjem, oblikovanjem motiva ali melodij (simfonije brez teme si prav tako ne predstavljam) in številnimi kontrasti.
Zavedam se, da vse simfonije, kolikor jih bom napisal, ne bodo vse enako dobre. Morda bom z leti ugotovil, da je kakšna tudi razmeroma zanič. Saj tudi Mozart ni napisal samo dobrih simfonij, kaj šele Haydn. No, če bi mi uspelo postati svetla izjema, zakaj pa ne...
Prvi ustvarjalci simfonij so bili plodoviti. Joseph Haydn je vse do leta 2004 držal svetovni rekord uradno 104-ih simfonij (nekaj več ali manj, dopuščam možnost), ko ga je prehitel finski dirigent Leif Segerstam (o njem nekaj več pozneje), Leopold Koželuh jih je napisal okoli 80, Wolfgang Amadeus Mozart (uradno) 41. Ludwig van Beethoven pa "samo" 9. Vendar njegove simfonije pomenijo glomazno razširitev forme in nov vsebinski pomen. In res se po Beethovnu ni dalo več pisati simfonij kot pred njim. Zato so poznejši skladatelji le redko presegli magično število devet.
Seveda se še vedno najdejo izjeme. Ruski skladatelj Nikolaj Mjaskovski je še vedno našel čas, da jih je napisal 27 (prav rad bi kakšno slišal v živo). Tudi Dmitrij Šostakovič, ki ob Mahlerju velja verjetno za najboljšega simfonika 20. stoletja jih je napisal 15. Finski skladatelj Kalevi Aho jih ima do danes napisanih 12. Prej omenjeni Leif Segerstam pa ima trenutno v lasti svetovni rekord 218. Vendar si dovolim biti sumljiv do "štancanja" teh simfonij. Zdi se mi, da Segerstam samo nekoliko preoblikuje določen model svojega komponiranja in z majhnimi popravki ali dodatki takoj sestavi novo delo, ki je večinoma napisano samo na nekaj straneh - Segerstam ima svoj princip notacije, ki skoraj ne vsebuje zapisanega notnega teksta temveč zgolj nakazuje prehode preko signala nekega instrumenta. Tak način skladanja pa nekako ne opravičuje pestrega izbora simfonične prepoznavnosti. Mislim, da se bo Segerstam sicer zapisal v zgodovino kot svetovni rekorder simfonij, pa tudi nič več.
V Sloveniji je rekorder Blaž Arnič z devetimi, takoj za njim pa Dane Škerl z osmimi. Sam sem si osebno zadal drzen življenjski projekt, da bom rekorder jaz. No, zaenkrat sem pri ustvarjanju tretje simfonije.
Kakšen je bil doslej moj uspeh simfoničnega ustvarjanja? Prvo simfonijo sem začel pisati leta 2006, po naročilu SF pa dokončal v začetku leta 2007. Druga simfonija (nastajala je skozi leto 2007) je zmagala na natečaju za nova dela ob 50-letnici orkestra RTV Slovenija. Premierni izvedbi obeh simfonij sta bili uspešni tako pri občinstvu kot tudi (zame razmeroma redko) tudi pri kritiki. Prva simfonija je bila letos celo izbrana med 19-imi najbolj priporočenimi deli na svetu.
In kako si predstavljam pisati simfonijo danes? V osnovi nič kaj drugače kot so si jo veliki mojstri prejšnjih obdobij. Ti so si simfonijo kot formo marsikdaj predstavljali na različne načine. Osnovni cikel simfonij je štiristavčen. Vendar poznamo tudi vrsto enostavčnih simfonij, pa tudi pet, šest, celo desetstavčnih (Messiaenova Turangallila, čeprav bi ji jaz raje rekel suita). Tudi forma ni več samo model klasicističnih pravil, ki so si jih postavili prvi simfoniki. Simfonija mora biti tudi danes simbol za veliko glasbeno obliko (ni treba da je enourna, ampak manj kot 15 minut pa si je ne predstavljam) z gradacijami, razvijanjem, oblikovanjem motiva ali melodij (simfonije brez teme si prav tako ne predstavljam) in številnimi kontrasti.
Zavedam se, da vse simfonije, kolikor jih bom napisal, ne bodo vse enako dobre. Morda bom z leti ugotovil, da je kakšna tudi razmeroma zanič. Saj tudi Mozart ni napisal samo dobrih simfonij, kaj šele Haydn. No, če bi mi uspelo postati svetla izjema, zakaj pa ne...
Stanje umetniške glasbe na Slovenskem
Moram reči, da v zadnjih letih ni tako slabo. Koncerti so se v zadnjih letih povečali in sploh mladi so vse bolj zagnani in navdušeni izvajalci umetniške glasbe. Edino, kar bi si še želel, je, da bi bila tudi glasba slovenskih skladateljev malo bolje upoštevana, na koncertih mladih morda celo obvezna, razen seveda pri specializiranih izvajalcih glasbe na starih instrumentih, kjer seveda naše literature ni. Vzgoja v slovensko glasbeno ustvarjalnost se pač mora začeti pri mladih.
Kako pa je danes s sodobno slovensko glasbo? Dva ekstrema. En se napaja pri raznih filozofijah in skuša (žal) glasbo degradirati na raven povsem neprimernih zvokov. Kot da bi se prav nalašč trudili, da glasba ne sme lepo zveneti, da bi lepo zveneča glasba v današnjem času pomenila laž, zatekanje k udobnosti, zanikanje sodobnosti, ipd. Kakšna oslarija.
Glasba mora biti vsaj relativno lepo zveneča. Kakšno poslanstvo ima umetnost, če bi prinašala samo neprijeten občutek, skoraj posmehovanje sami sebi? Glasbi ne smemo odvzeti njenih avtohtonih elementov! Čemu se bojimo uporabiti ritem, melodijo, harmonijo? Strah pred zdrsom v komercialnost? Strah pred izgubo ugleda? Pri kom? Pri tistih "vrhunskih" muzikologih, ki samo teoretizirajo in iščejo v glasbo na enem vibrirajočem tonu strašno estetsko vrednost? Ali pri samozadostnih organizatorjih festivalov nove glasbe, kjer iščejo neverjetne "senzacije"?
Drugi ekstrem je seveda popularna glasba. Ki ni umetnost, seveda. Kajti umetnost je nekaj več kot samo razkazovanje oblin ali povprečnega, morda celo slabega petja. Celo izobraženi glasbeniki (v Turbo Angels sta kar dva!, omenim lahko tudi še Majo Slatinšek, pa Tanjo Žagar, za katero mi je zelo žal, da se je spustila v ceneno pop glasbo, ker je zelo sposobna glasbenica!) ne uspejo glasbe dvigniti na višji nivo. Zakaj? Ali se bojijo, da bi s tem izgubili svoje "zveste" oboževalce? Ali je to samo lenoba in so preprosto hitro zadovoljni z vsem? Človek bi pričakoval, da bo pop glasba "profijev" močno sijala ven iz povprečja. Pa ne. Edina, ki ji to vsaj delno uspeva, je Neisha. Pa tudi ona hodi po nevarnem robu padca v povprečnost.
Vem, porekli boste: kdo si ti, da smeš tako soditi? Ali si ti kaj boljši od njih? Iz tebe veje samo fovšija. Ker nisi tako "slaven", kot imenovani. Da, prav tu je problem. Danes v "demokraciji" je vse dovoljeno, vsak "ima pravico" do slave. Vsakršno razpravljanje o vrednotah umetnosti ni zaželjeno, oziroma je "brez veze". Prav. Le to bi še rad povedal tem "umetnikom": da ne boste čez leta končali kot Gogoljev slikar Čartkov, ki je svoj talent prodal za poceni slavo in se samo prilagajal okusu neizobražencev, namesto da bi sledil svojemu občutku in se umetnosti v celoti predal. In čeprav materialno neskončno bogat, je na koncu umrl popolnoma zamorjen, psihično uničen, vedoč, da je zapravil svoj talent.
Kako pa je danes s sodobno slovensko glasbo? Dva ekstrema. En se napaja pri raznih filozofijah in skuša (žal) glasbo degradirati na raven povsem neprimernih zvokov. Kot da bi se prav nalašč trudili, da glasba ne sme lepo zveneti, da bi lepo zveneča glasba v današnjem času pomenila laž, zatekanje k udobnosti, zanikanje sodobnosti, ipd. Kakšna oslarija.
Glasba mora biti vsaj relativno lepo zveneča. Kakšno poslanstvo ima umetnost, če bi prinašala samo neprijeten občutek, skoraj posmehovanje sami sebi? Glasbi ne smemo odvzeti njenih avtohtonih elementov! Čemu se bojimo uporabiti ritem, melodijo, harmonijo? Strah pred zdrsom v komercialnost? Strah pred izgubo ugleda? Pri kom? Pri tistih "vrhunskih" muzikologih, ki samo teoretizirajo in iščejo v glasbo na enem vibrirajočem tonu strašno estetsko vrednost? Ali pri samozadostnih organizatorjih festivalov nove glasbe, kjer iščejo neverjetne "senzacije"?
Drugi ekstrem je seveda popularna glasba. Ki ni umetnost, seveda. Kajti umetnost je nekaj več kot samo razkazovanje oblin ali povprečnega, morda celo slabega petja. Celo izobraženi glasbeniki (v Turbo Angels sta kar dva!, omenim lahko tudi še Majo Slatinšek, pa Tanjo Žagar, za katero mi je zelo žal, da se je spustila v ceneno pop glasbo, ker je zelo sposobna glasbenica!) ne uspejo glasbe dvigniti na višji nivo. Zakaj? Ali se bojijo, da bi s tem izgubili svoje "zveste" oboževalce? Ali je to samo lenoba in so preprosto hitro zadovoljni z vsem? Človek bi pričakoval, da bo pop glasba "profijev" močno sijala ven iz povprečja. Pa ne. Edina, ki ji to vsaj delno uspeva, je Neisha. Pa tudi ona hodi po nevarnem robu padca v povprečnost.
Vem, porekli boste: kdo si ti, da smeš tako soditi? Ali si ti kaj boljši od njih? Iz tebe veje samo fovšija. Ker nisi tako "slaven", kot imenovani. Da, prav tu je problem. Danes v "demokraciji" je vse dovoljeno, vsak "ima pravico" do slave. Vsakršno razpravljanje o vrednotah umetnosti ni zaželjeno, oziroma je "brez veze". Prav. Le to bi še rad povedal tem "umetnikom": da ne boste čez leta končali kot Gogoljev slikar Čartkov, ki je svoj talent prodal za poceni slavo in se samo prilagajal okusu neizobražencev, namesto da bi sledil svojemu občutku in se umetnosti v celoti predal. In čeprav materialno neskončno bogat, je na koncu umrl popolnoma zamorjen, psihično uničen, vedoč, da je zapravil svoj talent.
Naročite se na:
Objave (Atom)