Že dalj časa sem razmišljal o tem, da bi nekje vendarle zbral odgovore na vprašanja: kako ustvarjaš? V katerem stilu? Kako se lotiš komponiranja?
Opažam, da se nekateri odgovori spreminjajo, zlasti pa miselno vse bolj razširjajo. Kar bi morda pred petimi, desetimi leti še zavračal, danes sprejemam na drugem nivoju in se bolj uspešno poglabljam v materijo.
Ideje za ustvarjanje ponavadi nastajajo iz navdušenja ob poslušanju čudovite glasbene mojstrovine. Ob teh občutkih se mi vsakič poraja misel: "Kako čudovita skladba. Ali zmorem tudi jaz kaj podobnega?" In tako se proces začne.
Najprej se odločim za okvirno minutažo in oblikovni tip skladbe (enostavčna ali ciklična). V zasedbo se uživim tako, da najprej poslušam kakšno temeljno delo iz starejšega obdobja, potem pa vsaj eno ali več sodobnih skladb. Vse to skrbno analiziram in nato začnem zbirati lastne ritmične, melodične in harmonske utrinke, ki si jih ne morem izbiti iz glave. Skladbo pa ustvarjam vertikalno, ne horizontalno. Celo, ko imam v obdelavi nek daljši melodični potek, ga sproti harmoniziram, aranžiram, orkestriram. Navadil sem se sproti poslušati tisto, kar imam v glavi. Sicer vseeno preposlušam to, kar napišem, tudi preko Sibeliusa, vendar mi ta služi kot pritrditev in ne kot razmišljanje namesto mene.
Sam opažam, kako sem v letih spremenil svoje mišljenje glede zasedb. Kot študent sem pred ca 15-imi leti ves čas govoril, da ne bom pisal za nenavadne zasedbe, ker le-te nimajo literature in ne morejo trajno obstati, s tem pa tudi tvoja skladba za tak sestav postane kmalu pozabljena. Pisal bi godalne kvartete, klavirske trie, skratka, najbolj znane in cenjene komorne oblike, pa npr. klavirske skladbe. Kakšna zmota! Ti ansambli danes (žal še vedno) živijo od "dobre stare" literature in jih marsikdaj sodobna glasba bolj malo zanima. Najhuje, bi dejal, je s pianisti. Občutek imam, da glasbe od Prokofjeva ali Rahmaninova naprej skoraj ne poznajo ali, še huje, nočejo poznati. Ko berem in poslušam kako slavna imena spet in spet izvajajo Beethovna, Chopina, Liszta, Rahmaninova, morda še koga, me žalosti, ker zelo redko slišim klavirske skladbe, ki jih ne bi okvirno poznal od prve do zadnje note. Saj so vsi ti skladatelji odlični, ampak niso edini. In zanimivih klavirskih del našega časa je več kot dovolj!
Tako sem se z leti postal vse bolj razvijal in imam tudi sam že vrsto skladb za vse mogoče in skoraj nemogoče zasedbe, ki niso bile muha enodnevnica. Naj navedem npr. Tango ptic za tri pikole in klavir iz leta 2004 - danes, devet let pozneje je ta skladba že postala kar precej cenjena skladba na flavtističnih in pikolističnih festivalih po celem svetu, česar si nisem upal nikoli sanjati. Imam pa npr. tudi dva godalna kvarteta, ki ju skoraj nihče ne pozna. Zanimiv paradoks: prvi kvartet je leta 2002 celo prejel nagrado Mariborskega društva za sodobno glasbo, vendar ga ni noben ansambel izvedel v celoti: tretji stavek je nekoč izvedel kvartet Feguš. Drugi kvartet je sicer izvedel Godalni kvartet RTV Slovenija na Noči slovenskih skladateljev leta 2006 vendar pa je to tudi vse.
Najraje ustvarjam orkestralna, komorna in zborovska dela. Pri orkestralnih sta moji najljubši glasbeni obliki simfonija in koncert - slednjih imam že za dvomestno število. Dobro se počutim v zasedbi solist - orkester, kjer solistu nudim vodilne misli in iščem različne vrste dialoga z večjim ali manjšim orkestralnim aparatom. Pri simfonijah pa imam zaradi globokega spoštovanja do te najbolj umetelne glasbene oblike veliko težav - nikoli nisem zadovoljen in tretjo simfonijo že četrto leto neuspešno komponiram, pa vedno znova brišem in poskušam znova. Za pisanje zborovske glasbe pa dobivam vse boljši občutek, saj sem že vrsto let član enega najboljših slovenskih pevskih zborov - Zbora Sv. Nikolaja iz Litije. Samo v zadnjih treh letih sem napisal devet tovrstnih del. Našel sem določen kompromis in menim, da mi uspeva pisati dela, ki so kljub določenim sodobnim prijemom dosegljiva tudi srednje kvalitetnim zborom, ne le peščici tiste zborovske elite, ki pobira nagrade na tekmovanjih. Seveda pa zaradi lastnega izziva včasih uporabljam tudi zahtevnejša sredstva, od goste politonalnosti in večakordičnosti do šumov in aleatorike. Zanimiv ansambel se mi zdi tudi tamburaški orkester. Tu včasih sodelujem kot berdist - kontrabasist. Tu se zaenkrat še ne spuščam v drzne izlete v atonalnost in aleatoriko, saj take literature sploh ni in počasi stopnjujem drznost, ki so jo orkestraši pripravljeni sprejeti in se postopno učiti o novih kompozicijskih tehnikah - vsi orkestri pri nas so namreč amaterski. Kot ustvarjalca pa se (še) vidim na področju opere ter konkretne in elektroakustične glasbe, čeprav sem elektronsko glasbo že kdaj pisal kot glasbeno opremo za radijske igre.
Glasbena govorica je nekajplastna: rad imam živ, utripajoč in raznovrsten ritem. Kot otrok sem namreč odraščal ob plesni glasbi, saj sva z bratom oba trenirala latinskoameriške in standardne plese. V času študija na Akademiji za glasbo pa sem prodiral v svet glasbe Šostakoviča, Messiaena, Lutosławskega, najbolj pa skandinavskih in baltskih skladateljev. Še danes imam za duhovni zgled dela finskih in estonskih skladateljev, ki po mojem mnenju najbolje in neobremenjeno jezdijo med izročilom in drznim iskanjem novega in svežega, ter spretno povezujejo oba pola v smiselno celoto. Občudujem sodobne francoske skladatelje in njihov občutek za harmonsko in zvočno barvo. Tako sem, izhajajoč iz začetnih neoklasicističnih in neoromantičnih del iz študijskih časov, z nekaterimi samotnimi poskusi v zame takrat še preveč drzen neomodernističen svet (čeprav so Tri bagatele za tolkala iz leta 1998 razmeroma uspele in sem zanje naslednje leto prejel I. nagrado Studia za tolkala RTV Slovenija, bile pa so tudi moj prvi opus, izveden na tujem) počasi gradil svojo glasbeno poetiko, v kateri je prostor za različne kompozicijske tehnike in slogovne karakteristike. V svojih delih po letu 2010 iščem kontraste med preprostim in kompleksnim, med preverjenim in bolj drznim, med ritmično jasnostjo in aleatorično razpršenostjo, med modalnostjo in tonalno nedoločljivostjo, med preprostimi sozvočji in disonancami, ki včasih segajo tudi do clustrov. Tako sem postopoma prišel do neke sinteze neoklasicizma in impresionizma, temu pa dodajam še nekatera druga kompozicijska sredstva novejšega časa, tu in tam pa tudi novoromantičen izraz, kadar čutim, da bi moja skladba to potrebovala. Vselej pa imam pred očmi poslušalce, začenši sam pri sebi. Česar sam kot poslušalec ne morem sprejeti tudi v svojih delih ne uporabljam. Ne maram dolgočasne in statične glasbe, ne maram nepotrebnega dodatnega filozofiranja in ne maram glasbe skladateljev, ki bi radi raziskovali in delali bolj nenavadno, vendar pa iz tega ne morejo narediti prepričljive in žive glasbe.
Upam si trditi, da imam določen uspeh s svojimi deli: najbolje se godi mojim komornim skladbam za pihala, nekaj jih je že lep čas tudi mednarodno priznanih. Tu naj na prvem mestu omenim skladbo Hrepenenje za kvartet flavt, ki so jo številni ansambli izvajali v Sloveniji, na Hrvaškem, v ZDA in na Novi Zelandiji. Posnetek izvedbe kvarteta Nereide sem objavil na Youtube in ima že nad 20000 ogledov, aprila 2013 pa jo je objavila zelo agilna in podjetna ameriška založba ALRY, ki je specializirana za glasbo za pihala. Uspeh Tanga ptic sem že omenil, moj sicer zelo preprosti Tango za flavto in klavir, ki sem ga napisal še kot študent, pa je bila že večkrat obvezna skladba za srednješolske flavtiste na različnih tekmovanjih. Slike za kvartet saksofonov in tolkala iz leta 2011 tudi počasi postajajo mednarodno znano delo, že dvakrat je bilo v letu 2013 izvedeno v Amsterdamu na Nizozemskem. Med orkestralnimi deli postavljam na prvo mesto Koncert za violino in orkester, ki je bil po krstni izvedbi na Festivalu Bled leta 2010 potem leto pozneje izveden na Evropski noči skladateljev na Dunaju. Koncert za dva saksofona in orkester - ta letos spet doživlja renesanso - je bil tudi izveden v Frankfurtu, Koncert za flavto in orkester pa so leta 2009 krstili v Seattlu v ZDA. Obe moji simfoniji sta bili uvrščeni na sporede abonmajski koncertov, prva s Slovensko filharmonijo, druga s Simfoniki RTV Slovenija. Koncert za violončelo in orkester je izvajala naša odlična čelistka Karmen Pečar na Slovenskih glasbenih dnevih 2005 in na abonmaju Simfonikov RTV Slovenija leta 2007. Nekaj mojih krajših orkestralnih del je izvajal Komorni orkester solistov DSS, leta 2008 tudi moje mladinsko delo Mlado srce na turneji po Nemčiji.
Za "smetano na torti" v moji biografiji manjkajo nagrade in priznanja. Za razliko od vrste mojih kolegov nimam Škerjančeve nagrade, študentske Prešernove nagrade. Ampak to sploh ni pomembno. Že več mojih kolegov skladateljev in instrumentalistov ima študentsko Prešernovo nagrado, pa danes sploh ni več prisotnih na glasbeni sceni. Dokaz, da nagrade ne pomenijo nič drugega kot daljšo biografijo ter neko instant finančno injekcijo. Važno je, da komponiraš, si stalno prisoten in da se znova in znova izkazuješ kot kreativna oseba, vredna zaupanja med izvajalci in poslušalci. Danes imam za seboj 18 let ustvarjanja in blizu 200 skladb. Sanje in želje za naprej: napisati čim več simfonij (o slovenskem rekordu si ne upam več sanjati, raje jih napišem manj, pa zato boljše), zborovske glasbe in pri tem kar se da uživati!
