sobota, 6. oktober 2018

Razmišljanja ob moji trenutni pozabi...

Piše se oktober 2018. Trenutno sem v življenjski fazi ko ne zmorem skrbeti za svojo skladateljsko kariero in se ponujati. Tudi na koncertih sem bolj malo prisoten in glasbeniki so pozabili, da obstajam. Ne "rinem" v odbore, komisije in seminarje, saj časovno in fizično tega trenutno ne zmorem. Ne morem sicer reči, da se moja dela ne izvajajo; včasih dobim po spletu prijetna presenečenja in s tem potrditev, da ne samo sejem pač pa tudi že žanjem in opazujem, kaj bo ostalo za menoj in živelo..
K stvari: včasih si želim, da bi spet imel priložnost slišati kakšno svoje simfonično delo ali večje komorno delo, ki ni nujno noviteta. Tretja simfonija je že tri leta dokončana, Koncert za pikolo že šest let, nekatere moje komorne instrumentalne skladbe so bile prav tako napisane zaman, čeprav so bile "kao" naročilo... Zdi se mi, da sem v zadnjem letu ali dveh pravzaprav samo še zborovski skladatelj, saj so moja nova dela k sreči takoj ali pa dokaj kmalu po nastanku izvedena, za kar sem naročnikom, zborom in zborovodjem zelo hvaležen. A včasih si znova želim potrditve tudi na področju instrumentalne glasbe, saj sem vrsto let veljal za enega najbolj prodornih slovenskih ustvarjalcev. Tudi nisem zanemaril tega področja: po malem "packam" prvi stavek četrte simfonije, nastalo je več komornih del... Nočem pa več delati skladb za enkratno uporabo. Morda bi bilo treba z bodočimi naročniki skleniti nekakšno moralno pogodbo o minimalnem številu izvedb, ter obveznim snemanjem...
Vsem, ki boste to brali sporočam: še obstajam kot skladatelj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar