O mojem celotnem ustvarjalnem opusu - solistična inštrumentalna glasba

             Ob tem naslovu bo seveda marsikdo pričakoval, da bo glavnina moje solistične inštrumentalne glasbe posvečena klavirju, kot je bilo to pri večini skladateljev preteklih obdobij. Ne, solistične klavirske glasbe je pri meni malo. Čeprav sem v času študija in še nekaj let po njem znal do neke mere solidno igrati klavir, sem čutil pritisk prevelikega obstoječega opusa za ta inštrument. Ali sploh še lahko skomponiram kaj originalnega, prepoznavnega? Tudi, če je glasba povsem tehtno napisana, ali se lahko izognem primerjavam z določenimi skladatelji? No, to se dogaja tudi pri drugih glasbenih delih, danes prav zares originalen ni nihče, razen morda glede unikatnosti zasedb. Nekoč mi je neki literat povedal tole misel: "Vsi posnemamo nekaj obstoječega, ampak dobri posnemajo izvirno." 

            Svoj solistični inštrumentalni opus bom razdelil na posamezne sklope inštrumentov: klavir oziroma inštrumenti s tipkami, pihala, tolkala, brenkala in godala. Za trobila solo še nisem komponiral in me zaenkrat to ne privlači, trobilcem se na tem mestu opravičujem, morda nekoč bom tudi kaj takega napisal.

                Kar se klavirja tiče, sem z njim seveda tudi začel. Moj opus 1 je namreč dvostavčna Sonatina v C duru (1990), napisana v stilu Clementija, Beethovna in njim podobnih skladateljev sonatin, kakršne sem igral v 3.-4. razredu klavirja. Pozneje sem sicer popravil nekaj slabih sozvočij, sicer pa sem glasbo do danes pustil takšno, kot je. Pozneje sem ugotovil, da sem v 2. stavku na povsem pravilen način uporabil zvečani, italijanski sekstakord... Zase sem potem komponiral tudi naprej v srednji šoli, harmonsko bolj raznoliko skladbo Anakruza za svoj izpit v 4. letniku srednje glasbene šole in za sprejemne preizkuse na akademijo in potem Tri preludije (1996) med obema vrstama šolanja. Prvi in drugi preludij nista slaba, včasih se še kdaj izvedeta (sta nekje za težavnost 5.-6. razreda glasbene šole), tretji pa je izgubljen. Glasba je sicer v romantičnem stilu, z nekaj poskusi širjenja harmonije s svobodnejšo kromatiko in razširjeno pandiatoniko. Med študijem na akademiji sem imel nekaj uspeha z miniaturo Kdor visoko leta, nizko pade, s katero sem celo dobil nekaj priznanja in natis v zbirki mladinskih klavirskih skladb "Klavirske pisanice" v letu 1998. Skladba je atonalna in temelji na neprestanem barvitem menjavanju dvo in tritonskih klastrov (tonskih grozdov), s svojo lahkotnostjo pa vseeno deluje neproblematična in dostopna mladim pianistom. Za klavir sem pozneje le še redko komponiral, kadar pa sem, je šlo zares: najbolj uspelo delo na tem področju so Trenutki, ki se razblinjajo (2002), cikel petih miniatur, ki, z izjemo zadnje začnejo iz nič, se vzpnejo do vrhunca in poniknejo nazaj v tišino. Glasba sicer marsikaj dolguje impresionizmu, a se mi zdi, da je ta vendarle "posneman izvirno". Poleg posvečenke Lovorke Nemeš Dular je to skladbo izvedlo kar nekaj pianistov, vendar se že kar dolgo ni pojavila na sporedih. Omenim naj še dve skladbi: Mavrično impresijo (2011) in Ples rosnih kapljic (2015). Prva je nastala za mednarodno tekmovanje "Chopinov zlati prstan" in je bila obvezna skladba v kategoriji do 19 let, druga pa za projekt "Glasbena mavrica", ki ga je organiziral KGBL. Obe skladbi tudi koketirata z impresionizmom, prva z bolj gostimi harmonijami, ki sežejo vse do kromatičnega totala (občasne dvanajsttonske kombinacije sozvočij), druga pa zaradi tehnične preprostosti v bolj profilirani in prikupnejši glasbeni govorici. 

                Za harmoniko sem leta 2006 napisal skladbo Izpoved glasbe ter potem leta 2008 še Introdukcijo in allegro. Prva skladba je bolj zahtevna in resnejša, druga lahkotnejša in tehnično primerna za dijake srednje glasbene šole. Za orgle pa imam zaenkrat Glorio (1999), Preludij (2006, posvečen moji ženi Marti) in PAF (Preludij, Aria in Finale, 2023) za mengeškega organista Uroša Urbanijo ob njegovi 40-letnici. Gloria in Preludij se zgledujeta po Messiaenu, PAF pa je v bolj "in stille classico", z nekaj drobnimi izleti v oddaljene tonalitete in kromatična presenečenja.

            Za flavto solo sem komponiral doslej le eno skladbo in sicer Prebujanje narave (2010) za ameriško flavtistko Nicole Molumby, ki je pripravljala projekt, posvečen samo slovenski glasbi. To je virtuozna skladba pastoralnega značaja, v kateri morda nekoliko presenetljivo skrbim za oblikovni nadzor (občutek sonatnega stavka) vendar pustim fantaziji, da se »izpoje po svoje«. Za klarinet sem nekoč napisal solistično skladbo Majhna misel, vendar je izgubljena... Monika Korbar pravi, da še ima note... Za ostala pihala nimam solističnih del, prav tako ne za trobila. Kar se godal tiče imam najprej Sonatino za violino solo (2005), napisano za svojega sošolca iz srednje glasbene šole Andreja Kopača, poleg njega pa je sonatino mnogo let kasneje izvedla še Veronika Brecelj Vilar. Za violončelo solo sem napisal Tri ekstatične preludije (2018), za violo in kontrabas še ničesar. 

                Za tolkala sem zaenkrat napisal le eno solistično delo, Monolog za vibrafon (2008). Skladba deluje kot študija akordičnih barv s pomočjo pedala, različnih hitrosti vibriranja zvoka... Ponosen sem na zanimive akordične sklope in polimetrično ritmično bogastvo hitrejših odsekov. Zaenkrat pomnim le dve izvedbi izpod palic Andraža Poljanca in Matica Črešnika...

            Brenkalom sem posvetil več skladb: za kitaro solo imam dve skladbi, leta 2000 Pastoralo in leta 2003 Vrtiljak življenja (ta se mi zdi bolj posrečena), za harfo solo le eno skladbo, Igro svetlobe (2003), nekakšno instruktivno skladbo kontrastnih tonskih in akordičnih barv (kolikor je to pač možno na harfi) katere kar velik del sem potem vključil še v 3. stavek svoje Simfonije št. 2. Enkrat sem se opogumil tudi glede citer in jim napisal pravcato Sonato (2009). Glede citer sem se posvetoval z našo priznano citrarko Franjo Janež in se potrudil narediti čim bolj idiomatsko napisano delo. Nisem še slišal izvedbe, ne morem soditi, kako mi je uspelo.

               To bi bilo zaenkrat vse s področja solistične inštrumentalne glasbe. Nekih izrazitih "best sellerjev" tu ni, nekaj del pa bi vsaj občasno najbrž lahko ostalo del repertoarja. Seveda bo vse skupaj pokazal čas, ki je vedno najbolj iskren kritik umetniških prizadevanj.

O mojem celotnem ustvarjalnem opusu - zborovska glasba

             Če bi mi kdo v času mojega študija na akademiji in tudi še nekaj časa kasneje prerokoval, da bom imel uspehe na področju zborovske kompozicije, bi se mu nasmehnil in zamahnil z roko. Sicer sem vedno rad pel v pevskih zborih, poleg "obveznih" udejstvovanj na srednji glasbeni šoli in na akademiji tudi kasneje še deset let v mešanem pevskem zboru Sv. Nikolaja iz Litije, kjer sem sodeloval na sedmih tekmovanjih (tri zmage, dve drugi mesti). Na akademiji ni bilo vzpodbud, saj je po prezgodnji, a ne nepričakovani smrti Marijana Gabrijelčiča in odhodu Alojza Srebotnjaka v pokoj med profesorji kompozicije na področju vokalne glasbe zazevala praznina (drugi profesorji se sami niso kaj dosti ukvarjali z zborovsko glasbo). V času študija sem sicer enkrat ali dvakrat poskušal, vendar precej neuspešno, predvsem pa pretežko in kompozicijsko povsem neustrezno. Posvetil sem se inštrumentalni glasbi, zlasti orkestralni in komorni. Ena skladba za mladinski zbor pa je v tem času le vsaj nekoliko posrečena: Zakaj ponoči straši na besedilo moje tete Zlatke Levstek (1998), ki je sicer preveč dobesedno ilustrativna in premalo dognana (stalna homofonija), a se kdaj pa kdaj vseeno izvaja. 😊

              Prvič sem resneje spet poskusil leta 2003, ko sem za mešani na besedilo moje tedanje punce Jane Kolenc napisal skladbo Čarobno! Ta je sicer bila izvedena z zborom Srednje glasbene šole... Še vedno pretirano ilustrativno delo, vendar z že nekaj več posluha za smiselno rabo besedila in zbora samega. Naslednja dva poskusa že datirata leto 2006, skladba Sam za mladinski zbor (Simon Gregorčič) in obdelava ljudskega napeva Plesalka se reši hudiča za mešani zbor. Skladba Sam je "nekaj srednjega", druga skladba pa ni uspela. Sicer sem se še vedno trudil z ilustrativnostjo besedila in nisem se še povsem zavedal, da mi to ne bo prineslo uspeha. 

       Uspeh je končno prišel leta 2007, ko sem za "svoj" zbor Sv. Nikolaja ob 10-letnici delovanja uglasbil Pavčkovo besedilo Popotnik. Končno sem prebil led; uspelo mi je ponotranjiti tekoče ubrano besedilo in uporabiti smiselne linije posameznih pevskih glasov z vso potrebno dramatiko stopnjevanja in umirjanja. Poplav izvedb te skladbe sicer ni, a se tu in tam znajde na sporedih, zlasti na tekmovanjih (Maribor 2013, Bratislava 2019). Vendar nisem takoj "treščil" v nove izzive, šele leta 2009 sem se spet lotil mešanega zbora, tokrat na svetopisemski odlomek Mir vam zapustim. Z mojo ženo Marto sva bila na koncertu Slovenskega komornega (filharmoničnega) zbor in so peli angleško verzijo besedila, ki jo je uglasbil norveški skladatelj Knut Nystedt. In je Marta predlagala, naj še jaz uglasbim to lepo besedilo... Tako je nastala skladba, ki je polna zanimivih in gostih harmonij ter pestrega medsebojnega prepletanja moškega in ženskega dela zbora. Zborovodkinja Helena Fojkar Zupančič je počasi začela dobivati zaupanje v mojo zborovsko ustvarjalnost in tako je skladba premierno zazvenela aprila 2011 v Novem mestu, pa tudi na sklepnem delu tekmovanja Venezia in Musica v začetku maja (na katerem smo zmagali). Pozneje je bila skladba izvedena tudi z Slovenskim komornim zborom v Koncertnem ateljeju DSS, pa še z mešanim zborom Obala iz Kopra na tekmovanju Cro Patria v Splitu leta 2015. Je kar izziv za pevce, zaradi gostih, na trenutke tudi 9-glasnih harmonij pa mora biti tudi zbor relativno velik. Pred "mojim" letom 2012 je nastala še skladba Dan tišine (Hafis) za mešani zbor in pikolo. Osebno te skladbe ne uvrščam med svoja boljša dela na področju zborovske kompozicije, čeprav so notri momenti, s katerimi sem povsem zadovoljen. Oblikovno ne preveč spretno narejena skladba z zame značilnimi barvitimi harmonijami in dovolj smiselno vtkanim partom pikola.

            Pa smo prišli do leta 2012. Častno mesto mojega vzpona na zborovsko sceno nosita skladbi Ave maris stella za mešani zbor in umetniška obdelava ljudskega napeva San se šetao za mladinski zbor. Ave maris stella je posvečena "mojemu" zboru Sv. Nikolaja ob 15-letnici delovanja in je pevcem močno prirasla k srcu. Izvajali smo jo v Sloveniji, Avstriji in Belgiji. Uspeh je treba verjetno iskati v izredno pazljivi obravnavi in vodenju posameznih glasov, v vznemirljivih harmonskih postopkih in v tonalitetni svetlosti E dura, zvočnost zbora pa spominja na nemško pozno romantiko. Najbolj posrečen se mi zdi srednji del skladbe, ki je v nenavadnem 10/8 taktu. San se šetao je zaradi svoje dostopnosti manj veščim mladinskim zborom hitro postala mnogo izvajana uspešnica. Tisto leto sem napisal še priredbo meni manj znane ljudske Po lougi leiče za mešani zbor in violončelo za 20-letnico zbora Viva Brežice, sledila je skladba O sacrum convivium za mešani zbor (ta še ni bila izvedena, zdi se mi tudi kar precej težka) ter Svetla pesem (Ciril Zlobec) za mešani zbor, ki je bila napisana za Slovenski komorni zbor in Društvo slovenskih skladateljev. Meni ljuba skladba, a ne živi na koncertnih odrih… Ima lepe melodične in harmonske domisleke, ravno pravšnjo mero zahtevnosti za ambiciozne zbore, mi bo pa vselej skrivnost, zakaj se nekatere skladbe primejo, nekatere pa ne... Za smetano na torti pa je tu še O magnum mysterium za mešani zbor, ki pa je kar dolgo čakala na svoj preboj v svet. Šele leta 2017 sta se skladbe "usmilila" Ambrož Čopi in Komorni zbor KGBL in jo februarja tistega leta najprej izvedba na Švedskem, potem pa še na mnogih koncertih v Sloveniji in v tujini (Švica, Tajvan, Kitajska), skladbo pa so pozneje v svoj repertoar vzeli še nekateri tuji zbori iz Rusije, Španije in Filipinov. Torej je čez pet let vse prav prišlo. 😁

            V letu 2013 je nastala moja najbolj uspela skladba za mladinski zbor, narejena na ljudski napev Ena ptička priletela, ki mi je bil vedno pri srcu. Seveda lahko toliko bolje narediš skladbo, če melodijo poosebiš. Ptička ima za seboj nešteto izvedb doma in v tujini z mnogimi mladinskimi zbori, leta 2016 sem dobil tudi laskavo priznanje »Naj skladba Zagorja 2016«. Drugih zborovskih skladb v tem letu nisem napisal, imel sem delo s Simfonijo št. 3 ter tremi obveznimi skladbami za tekmovanje pihalcev Emona 2013. Tako sem z zborovsko glasbo nadaljeval leta 2014, nastala je Salve regina za mešani zbor. Kot vedno, z mislijo na zbor Sv. Nikolaja iz Litije. Obstaja sicer že nekaj dobre glasbene literature na to besedilo in vedno je izziv poskusiti narediti enako dobro ali še boljšo skladbo od obstoječih. Idejo sem že nekaj časa nosil v sebi in jo zdaj prelil v notni zapis – najprej je nastal nekakšen refren ženskega tria, ki se večkrat pojavi nad ležečim osamljenim tonom g (skladba se tako tudi zaključi), začetek pa izhaja iz preprostega C durovega akorda in se širi v pahljačaste harmonske razširitve, modulacijske spremembe in raznovrstne ritmične in melodične preobrazbe, ki ves čas sledijo vsebini besedila. Po prvih izvedbah z Nikolajevcih je skladbo v okviru evropskega skladateljskega foruma v svoj spored vzel znameniti britanski zbor BBC Singers in jo 30. septembra 2015 prekrasno izvedel v Londonu. Svoj opus sem povečal tudi na področju mladinskega petja, končno tudi z umetnima skladbama Peresna in Drugačna, obe na besedilo Simone Kopinšek. Obe skladbi sta srednje zahtevni, precej jasno v tonalitetnih vodah, brez zvočnih eksperimentov ali kakšnih drugih posebnosti. Obe skladbi za silo živita na koncertnih odrih, se pa ne moreta kosati s Ptičko ali San se šetao. 

         Leto 2015 je prav tako postreglo z nekaj uspešnimi deli: Najprej Ave verum corpus natum za mešani zbor, nekoliko manj zahtevna, vendar harmonsko vznemirljiva skladba. Potem takoj za tem O rex gentium, ki je bolj mimobežna, brez nekega umetniškega presežka. Najbolj tehtna skladba na področju zborovske kompozicije je nastala jeseni: z zborom Sv. Nikolaja smo se lotili projekta, kjer bi ob izvedbi klasičnih srednjeveških gregorijanskih koralov dodali še štiri novitete slovenskih skladateljev, ki bi nastale na melodije iz gregorijanskega korala. Sam sem se lotil glasbe na besedilo Alma redemptoris mater in posrečilo se mi je ustvariti lepo delo, ki spoštuje potek melodije in ga odeva v ustrezno modalno diatonično harmonsko oblačilo, vendar so harmonije občasno skoraj klastersko goste. Na področju glasbe za mladinski zbor je nastala samo ena skladba, priredba ljudske melodije Kje so tiste stezice. Čeprav se zdi preprosta, se je izkazala za zelo zahtevno delo, primerno za večja tekmovanja zborov. Sicer spretno, a še vedno zelo zahtevno vodenje glasov skozi tonaliteten a razširjen harmonski svet zahteva zelo sposobne pevce. Mladinski zbor glasbene šole KGBL je spomladi leta 2016 skladbo izvrstno izvajal, pa tudi drugi zbori so se je lotili in izvajali pri nas in v tujini. Po daljšem času sem komponiral za otroški zbor, vendar sem bil kar ambiciozen: za OPZ Osnovne šole Šmartno pri Litiji sem komponiral šaljivko Metulj na besedilo Gustava Januša, kjer policaj poskuša aretirati metulja, ker se je usedel na njegov motor. Glasba je precej gledališko obarvana in ves čas niha med pevsko razmeroma preprostimi linijami ter »sprechgesangom«, klavirski delež pa je barvito disonančen. Izvedba v Zagorju leta 2016 je bila izvrstna... Ker pa skladba ni natisnjena, noben zbor ne ve zanjo. 

            Z zborovsko glasbo sem nadaljeval leta 2017. Začel sem s skladbo Victimae paschali laudes za mešani zbor, ki sem jo najprej poslal na skladateljski natečaj na Češko, kjer se je uvrstila med »priporočene skladbe«, čeprav to načeloma nič ne pomeni. Po nekajmesečnem čakanju sem skladbo predal Ambrožu Čopiju, ki jo je hitro pripravil z Akademskim pevskim zborom Univerze na Primorskem. Skladba je »še kar«, vendar ne sodi med moje najboljše. Še pred koncem tega leta sem dokončal kantato Sreča, ki ji pravimo Božič za mešani zbor, solo sopran in orgle, ter jo pozneje še instrumentiral za godala in flavto. Razmeroma preprosta, pa korektno besedilu sledeča skladba v mešanici rahlo sodobne in bolj klasi(cisti)čne usmeritve. Zdi se mi uporabno delo, ki pa še čaka na odkritje in redne izvedbe.

            Leta 2018 sta nastali dve kontrastni zborovski skladbi. Najprej Sveta gora za mešani zbor, ki je posvečena 100-letnici konca 1. svetovne vojne. Spet nekoliko preveč ilustrativno naravnana glasba, z nekaj boljšimi in nekaj ne najbolj prepričljivimi deli. Spomladi pa je nastala do danes moja najbolj uspela skladba za mešani zbor, O lux beata trinitas. Skladba kipi od pozitivne energije, svetlih tonskih barv in radosti, k čemur pripomore tudi besedilo. Več poudarka sem dal na zanimivih ritmih in polifoniji in se za spremembo odrekel aleatoriki, šumom in drugim »novejšim glasbenim sredstvom«, čeprav glasba ni niti najmanj anahronistična. O lux beata trinitas je bila v letih 2018 in 2019 večkrat na programu APZ Univerze na Primorskem, njihov dirigent Ambrož Čopi je decembra 2019 gostoval na Tajvanu in je pripravil izvedbo tudi s tamkajšnjim zborom. Leta 2023 je bila (prvič v moji karieri) ta skladba izbrana tudi za Svetovne glasbene dneve ISCM v Južni Afriki, kjer jo je izvedel zbor Cape Town Camerata in jo vzel s seboj tudi za izvedbo na mednarodnem tekmovanju za Grand prix Evrope v Tolosi. Očitno se skladbi obeta svetovno priznanje... 😊 Skladba tudi predstavlja slovensko zborovsko ustvarjalnost na kompilacijskem albumu "Slovenia Cantat", ki je bil predstavljen leta 2021 na prireditvi Europa Cantat, ki je bila takrat v Sloveniji.

            Skladba Droben listek za mešani zbor je junija 2019 sicer prejela 2. nagrado na natečaju za nova dela APZ Univerze na Primorskem, vendar je ne uvrščam med svoja najboljša dela, z ničemer zares ne izstopa. 

            Naslednji opus je kantata Popotnik za dva pevska solista, mladinski zbor in orkester, napisana za otvoritev prenovljene glasbene šole na Vegovi 7 in krst nove koncertne dvorane. Ker nisem našel boljšega teksta, mi je Marta predlagala, naj spet vzamem Pavčkovega Popotnika, ki sem ga leta 2007 že pisal za mešani zbor. Čeprav sem uporabil glavni motiv iz omenjene skladbe, je kantata napisana na povsem nov način. Nisem ohranil povsem klasične dur-mol tonalitete, večkrat sem se držal svobodnejše diatonike in se spogledoval z modalnostjo in nenadnimi harmonskimi presenečenji. Glasba je tehnično seveda enostavna, saj je namenjena učencem glasbene šole, ne profesionalnim glasbenikom. Glavno učinkovitost glasbe sem zaupal tolkalom, zlasti v bolj okretnih odsekih kantate, godalom namenil široke lirične momente in ob pravih trenutkih uporabil nekatera solistična glasbila. Lepo uspela premiera kantate je bila 24. oktobra 2019 na slovesnem koncertu ob otvoritvi nove koncertne dvorane in prenovljene glasbene šole. 10. novembra je sledila še lepša ponovitev na »posvečenem« odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu v okviru koncerta ob 100-letnici ustanovitve prvega glasbenega konservatorija v Sloveniji. 

            Tudi zbor Svetega Nikolaja iz Litije se je po štirih letih spet »spomnil« name in dobil sem naročilo za dve skladbi. Uporabil naj bi mešani zbor in orgle, težavnost skladb pa naj ne bi presegala osnovnih zahtev: skladbe naj bi postale uporabne za večino cerkvenih zborov. Tako sta nastali Noč postane svetla in Sveti večer. Glede besedila in sporočilnosti je prva skladba tehtnejša, drugo skladbo pa bolj cenim po glasbi sami. Seveda sta obe skladbi tonalitetno preprosti, vendar sem poiskal tudi nekatere modalne prijeme in posamezne razširitve tradicionalnega glasbenega stavka. Mislim, da bosta ti dve skladbi še na sporedih, saj sta razmeroma priljudni in ne posebno zahtevni. 

            Najbolj osebna zborovska skladba pa je nastala leta 2020: Bogorodice Djevo (slovanska različica Ave Maria), posvečena 15-letnici moje zveze z Marto. Skladba je na trenutke značilno monumentalna v stilu severovzhodne evropske glasbe, vendar sem se v veliki meri uspel iztrgati iz krempljev pretiranega posnemanja tega stila. Z Ambrožem Čopijem sva se uspešno dogovorila, da bo pripravil zbor, ki bi na daljavo posnel skladbo in jo premierno predvajal ravno na 30. maja 2020, na dan najine obletnice. In res je 16 pevcev Komornega zbora KGBL sprejelo izziv, presenečenje je bilo popolno. Prva koncertna izvedba te skladbe pa je bila 1. oktobra v šišenski Plečnikovi cerkvi v okviru festivala A capella, tokrat v polni zasedbi Komornega zbora KGBL. Sledile so številne izvedbe na različnih festivalih in dogodkih doma in v tujini, decembra 2022 je bila izvedba tudi v Vokalnem abonmaju Slovenske filharmonije. 

          Moja trenutna zborovska ustvarjalnost se vrti okoli preprostih, skoraj ljudsko obarvanih cerkvenih skladbic. Poplava 4. avgusta 2023 je dodobra zaznamovala moje življenje. Ko so nas sestre usmiljenke vzele pod svojo streho (zaradi poplave smo skoraj celo leto ostali brez doma), sem jim najprej v zahvalo napisal Mašo v Es duru (v stilu ljudske cerkvene glasbe, kakršne poznamo iz pesmaric "Slavimo Gospoda"), potem novembra Ave Mario za štiriglasje in dodane orgle (malo bolj zahtevna, v romanticističnem stilu 19. stoletja),  od januarja 2024 pa komponiram psalme, ki nastajajo za sprotne nedeljske maše. Napisani so preprosto, za enoglasno petje, v klasičnem načinu (refren in kitice). Vendar si včasih privoščim kanček drznejših prvin (modulacije, kdaj pa kdaj tudi kromatika in vsaj nekoliko razširjena tonaliteta). S tem namreč ohranjam ustvarjalnega duha in ostajam aktiven kot vokalni skladatelj. Tudi Maša v F duru je že v pripravi.

          Moj trenutno zadnji vokalni opus je Včasih greš (Vinko Möderndorfer) za mladinski zbor (2024). Napisana je za triglasje a capella z veliko dodatki "body-percussiona", v planu pa je tudi verzija s klavirjem. Čeprav sem jo napisal za izvedbo znotraj Tabora mladih pevcev Primorske, še čakam na premiero. Glasba sama je sicer pretežno diatonična, tu in tam z izleti v oddaljene tonalitete. 

                Vokalno komponiranje mi je torej zadnjih dvanajst let res postalo zelo blizu in komaj čakam, da nadaljujem tudi s kakšno resnejšo skladbo, ne le s preprostimi, sprotnimi deli. Mogoče spet potrebujem zunanjo vzpodbudo... Nadaljeval bom s predstavitvijo mešanih komornih del, pa tudi z glasbo za solo glasove (tega sicer zaenkrat nimam veliko) in solistično inštrumentalno glasbo. Vsem, ki se ukvarjate z mojo zborovsko glasbo, se lepo zahvaljujem in se priporočam še naprej. 

            

            

            

            

O mojem celotnem ustvarjalnem opusu - komorna glasba za mešane zasedbe

           Ko sem začel pregledovati svoj dosedanji opus komorne glasbe za mešane zasedbe, sem bil dvakrat presenečen: prvič, koliko sem že skomponiral in drugič, za kakšne vse zasedbe sem že komponiral. Kar se "odštekanosti" zasedb tiče, mislim da ne obstaja nobena nemogoča zasedba, vse je v domišljiji in kreativnosti posameznega skladatelja. Ker je teh skladb res zelo veliko, bom objavo razdelil na dva dela: prvih 14 let komponiranja (od 1995 do 2009) in potem naslednjih 14 let komponiranja (od 2010 do danes). 

            Pa začnimo s skladbo iz prvega letnika študija, Murmur za pihalni kvartet, godalni kvintet in tolkala (1997). To skladbo omenjam izključno kot nek dokument o mojih tedanjih sposobnostih uporabe atonalnih prvin, kompleksnega ritmičnega oblikovanja in smisla za glasbeno grafiko. Skladba je dobila naslov zaradi stalnega izmenjavanja hitrih pasaž nad dolgimi zadržanimi akordi v ozkih obsegih, ki mejijo na mrmranje. Zame bolj značilna so naslednja dela: Jazz capriccio za flavto, tolkala in klavir (1998), mešanica neoklasicizma in jazza (značilni akordi, ki bazirajo na septimah in nonah, uporaba bluesa v srednjem delu skladbe), Pet bagatel za flavto, violino in klavir (1998), kjer dajem prednost mešanim metrumom in variacijski formi sicer prav tako neoklasicistično ubrane glasbe, v podobnem duhu napisana Plesna suita za flavto, violino, violo in klavir (1999), vse do Tria op. 45 za flavto (klarinet), violončelo in klavir (2000), ki je bila kar nekaj časa med bolj izvajanimi deli, saj so članice tria Aprilis, kolegice iz akademije to skladbo v naslednjih dveh letih imele stalno na sporedu, tudi pozneje so se še zgodile posamezne izvedbe, v letih 2005 in 2018 tudi v ZDA. Trio je še vedno zasidran v neoklasicizmu, je pa že bližje Bartókovskemu karakterju in elementarni energiji. Tonaliteta se postopoma vse bolj umika prosti kromatiki in umetnim modusom, sestavljenim iz določenih intervalnih zaporedij.

            Po končanem študiju sem se spet posvetil mešani komorni glasbi leta 2001, ko sem za Glasbeni julij na obali skomponiral Utrinke za dve flavti, violončelo in harfo. Prijetno ubrana impresionistična glasba, včasih bolj živahna, včasih bolj skrivnostna, polna raznovrstnih zvočnih barv in slikovite vsebine. Leto kasneje je nastal moj drugi tango, Tango Marakleano za violino, kitaro in harmoniko, ki nosi naslov zaradi izvajalcev, ki so se poimenovali "Marakle", mešanica kratic imen glasbenikov in besede "Miracle", čudež. Gre za skladbo, ki združuje značilni plesni ritem z melodičnimi in harmonskimi prvinami slovenskega juga, zlasti Istre – istrski modus je zelo izpostavljen. Včasih pa glasba zveni podobno argentinskim zgledom, zlasti Piazzole. Člani tria Marakle so skladbo najprej krstili v Salzburgu, potem pa v naslednjih treh letih s to skladbo poleg Slovenije obiskali Italijo, Nemčijo in Španijo. Tudi pozneje je skladba v drugih zasedbah še prišla na sporede, leta 2017 pa na Poljskem izšla tudi na CD plošči in je tam tudi natisnjena, saj se je za mojo glasbo začel zavzemati moj poljski prijatelj, kitarist Marcin Kozioł. Posebno zgodovino nosi skladba Angel ljubezni za sedem izvajalcev (2003). Napisana je bila za takrat še precej svež ansambel MD7, v zasedbi flavte, klarineta, pozavne, tolkal, viole, violončela in klavirja. To je bil moj prvi izrazit stik z zelo nenavadno zasedbo, glasba pa je nastala v čast mojemu tedanjemu dekletu, Jani Kolenc (danes Janji Srečkar). Razvojno skladba prikazuje iskanje svobodne ritmike, ki že nakazuje pot proti aleatoriki, gosto prelivanje zvočnih in tonskih barv, posebno naglašen kontrast med konsonanco in disonanco, pa tudi dolgi in široko razpredeni melodični loki (osrednji solo altovske flavte). Vzdušje je večinoma spokojno in se le na višku nekoliko dramatizira dokler spet ne izzveni v miru. Takšno komponiranje zame ni bilo prav značilno, saj se imam za skladatelja kontrastov in močne energije. V podobnem vzdušju so tudi Quatre chants pastorals za ustno harmoniko, kitaro in harfo (2003), s podobno impresionistično harmonsko barvitostjo, ustna harmonika pa ni samo inštrument melodije, večkrat se tudi spusti v kar virtuozne izlete.

            V letu 2004 sem ponovno komponiral za dve flavti, violončelo in harfo, tokrat Novele, ki mi niso tako uspele kot Utrinki izpred treh let. Vseeno pa sem jeseni tega leta na 2. tekmovanju komornih skupin Lovec-Šček v Kopru dobil priznanje za najboljšo noviteto. Osnovni melodični motiv, ki ga prekinjanjo posamezne epizode se pojavlja v različnih inštrumentih: najprej v altovski flavti, potem v harfi in nato v violončelu, na koncu pa v celem kvartetu (ta košček skladbe mi je najbolj všeč). Nekoliko bolje mi je uspel dvostavčni Trio za violino, rog in klavir (2005), skoraj edino slovensko delo za tako zasedbo, kjer kraljujeta skladbi Brahmsa in Ligetija. Glasbena govorica je nekoliko temneje obarvana in precej dramatična, opira se na prosto tonaliteto in se drži jasne motivične strukture. Skladba je bila nekajkrat izvedena, vendar ni postala »železni repertoar«. Nekaj prav unikatnega pa je skladba, ki sem jo napisal za jubilejni, 10. Glasbeni julij na obali, Sporočilo za kvartet kitar, kvartet violončel in flavto (2005). Skladbo sem si zamislil kot bojevito soočenje dveh skupin (kitare vs violončela), ki si ves čas nagajajo in podajajo nasprotujoče si glasbene domislice, dokler flavta v vlogi prinašalca sporočila miru s svojo diatonično melodijo postopoma ne obvlada terena. Melodijo flavte povzamejo tudi kitare in violončela, glasba pa se po dramatičnem višku zaključi z drobnimi imitacijami kitar nad izginjajočim vrvežem violončel. Seveda je bila izvedba julija 2005 v Kopru edina doslej in najbrž bo tako tudi ostalo. Škoda, skladbo uvrščam med svoja najbolj zanimiva na področju tovrstne komorne glasbe. 

            Naslednji dve leti nisem pisal mešanih komornih del, vse do Valovanja za flavto, violino in kitaro (2007), napisano za trio IRENEMA, takratne študente Akademije za glasbo, ki so kot ansambel iskali tudi nov repertoar in to skladbo večkrat izvajali v Sloveniji ter v Nemčiji, s pomočjo Marcina Kozioła pa je skladba pristala tudi na Poljskem, tako na posnetkih kot tudi v notni izdaji. Glasba je precej sproščena, neredko diatonična vendar tudi polna polimetričnih sprememb, politonalnih in mnogoakordičnih konstrukcij in postopnega dodajanja posameznih tonov v okviru umetne modalnosti. Zdi se mi kar uporaben opus za komorne skupine. Istega leta je nastala bolj osebno naravnana skladba, Novi čas za klarinet, violino, violončelo in klavir, deloma kot protiutež Messiaenovi sloviti skladbi Kvartet za konec časa za isto zasedbo in sta bili februarja 2008 v Slovenj Gradcu tudi sočasno izvedeni, deloma pa kot simbolizacija rojstva moje prve hčerke Eve, ne v vsebinskem smislu pač pa v vzdušju glasbe same. 

            Po naslednjih dveh letih precej neopaznih komornih del (tudi na tem področju, ki ga predstavljam) lahko pred letom 2010 izpostavim še dve skladbi, obe iz leta 2009. Najprej As time goes by (čas beži) za altovsko flavto, rog, marimbo in violončelo in Potovanje za sedem izvajalcev, še moje drugo delo za ansambel MD7. V obeh skladbah je nakazanih kar precej elementov, ki so se začeli pojavljati v mojem opusu skozi prihodnja leta – komplementarno ritmično izmenjavanje glasbil, prekrivanje zvočnih plasti, barvite harmonije in izrazita uporaba poliritmije in polimetrije. Nobena skladba pa danes ne doživlja izvedb. As time goes by je bila dvakrat izvedena, enkrat na Škotskem in enkrat na Švedskem, pri nas nikoli. Potovanje je prej imenovani ansambel MD7 sicer izvedel spomladi leta 2010, potem pa nič več.

            Če pogledam torej "usodo" mojih komornih del za mešane zasedbe do leta 2010, je na prvem mestu glede izvajanja Tango Marakleano. Tu in tam se izvajata Trio op. 45 ter Valovanje, v manjši meri se jima lahko pridruži še Trio za violino, rog in klavir. Nekatere skladbe, ki so nastale za točno določene izvajalce so ostale na sporedu, dokler je tista skupina obstajala (kvartet Sensibile v letih 2001-2005 in z njima povezani skladbi Utrinki in Novele), ostale skladbe pa so po prvi izvedbi (in kakšni ponovitvi v istem mesecu, morda letu) utonile v pozabo. Nekatere zaradi posebnih zahtev glede zasedbe (Sporočilo, Quatre chants pastorals, morda tudi skladbi Angel ljubezni in Potovanje), nekatere zaradi slabše umetniške moči, nekatere zgodnje, ki se mi nikakor ne zdijo slabe (Jazz capriccio) pa morda tudi zaradi tega, ker se jih nobeden ne spomni več. Mogoče bo pa spet koga, ki me berete začelo zanimati, kakšna je ta glasba. In če vas bo, se mi javite, upam da še najdem partiture in izvajalski material. Hvala!

O mojem celotnem ustvarjalnem opusu - komorna glasba za trobila in tolkala

             Zdaj vam bom predstavil svoj številčno najbolj skromen del svojega opusa, komorno glasbo za trobila in tolkala. Nimam sicer občutka, da bi te inštrumente zanemarjal, sploh tolkala igrajo v mojih simfoničnih delih vselej zelo pomembno vlogo. Rogove smatram za "obleko" orkestra, trobente in pozavne s svojo pompoznostjo vselej briljirajo, tuba pa daje orkestru mehko globino. Kaj več o uporabi posameznih inštrumentov iz teh dveh skupin bom lahko povedal v naslednji predstavitvi, kjer bodo različna komorna dela za mešane zasedbe. 

            Tolkala sem v svojem komornem opusu prvič uporabil v skladbi Jazz capriccio za flavto, tolkala in klavir (1998), vendar ta skladba sodi v moj mešani komorni opus. Sem pa konec istega leta napisal Tri bagatele za tolkala (tri izvajalce). Ta skladba je precej iskreno napisana v kompleksnem, neomodernističnem glasbenem načinu; vse tri bagatele so deloma povezane z istimi glasbenimi momenti, ki se med seboj prekrivajo; pentatonski motiv v zvonovih, drobni motivi v vibrafonu in zvončkih, akordični ostinati, vmes pa polno virtuoznih akrobacij z netonirajočimi tolkali. S Tremi bagatelami sem tistega leta dobil 1. nagrado na natečaju za nova glasbena dela Studia za tolkala RTV Slovenija, člani tega ansambla so skladbo dvakrat izvedli, maja leta 2000 pa je prav to delo kot prvo v mojem opusu zazvenelo v tujini, na festivalu Musica Nova Sofia v Bolgariji. Skladba pa od zadnje meni znane izvedbe (jeseni 2002 na festivalu Musica Danubiana z ansamblom Stop) spi zimsko spanje in zaenkrat ni videti, da bi se prebudila. 

           Za trobila sem prvič resneje komponiral leta 2006, ko sta nastali dve skladbi: Jokers za trobento, rog in pozavno in Srebrna pesem za rog in harfo (obstaja tudi verzija s klavirjem, ki seveda ni tako atraktivna). Prva skladba je cikel šaljivih miniatur, kjer sem se šel učil spretne uporabe trobil in inštrumentacija ni vselej idiomatska. Sama glasba se mi zdi simpatična, polna nenavadnih sprememb v harmonijah in zvočnih barvah. Srebrna pesem pa je zaenkrat moja paradna skladba za rog, v kateri to čudovito trobilo pretežno lirično, nekajkrat pa tudi bolj virtuozno prepeva nad živahno in aktivno igro harfe. Skladba ima za seboj že kar nekaj izvedb z rogisti Boštjanom Lipovškom, Andrejem Žustom in Jakobom Skerbišem ter harfisti Diano Grubišić, Anjo Gaberc in Adrijanom Ignjatovićem. Mislim, da se lahko postavi ob bok doslej najbolj izstopajoči slovenski skladbi za tak duo, Sublimaciji Zvonimirja Cigliča. Leta 2012 je nastala Balada za trobento in klavir, ki bi zaradi svoje neoklasicistične in tematsko ustrezno prezentne glasbene govorice lahko postala uporabno slovensko delo za dijake in študente, če bi kdo vedel zanjo... Ena sicer uspešna izvedba leta 2013 z zamejsko trobentačico Živo Komar v Ljubljani pač ni mogla napraviti izstopajočega vtisa, slediti bi morale ponovitve, da jo slovenska trobentaška javnost spozna. Kar se tolkal tiče, sem v dveh komornih delih uporabil izključno marimbo: to sta v nekaterih segmentih kar sorodno oblikovani in zveneči skladbi In due tempi za saksofon in marimbo (2013) in Sonatina za marimbo in harfo (2015). V obeh skladbah uporabljam izrazite kontraste med lebdeče spevnimi in dinamično počasi razvijajočimi se odseki in živahno virtuoznimi hitrimi odseki, v katerih se ves čas poigravam s polimetrijo in stalno spreminjajočimi se harmonijami, ki imajo svoje korenine v sodobni modalnosti. In obe skladbi tu in tam "zaideta" na sporede naših izvajalcev, nekoliko pogosteje In due tempi. 

            Nekoliko presenečen ugotavljam, da je to zaenkrat vse, kar lahko predstavim v okviru moje komorne glasbe za trobila in tolkala (izvzemši seveda mešane zasedbe, kjer se notri najde kako trobilo ali tolkala). Tu bo treba opus povečati. V pomoč naj mi bo tudi kakšna zunanja spodbuda! 😉

            

O mojem celotnem ustvarjalnem opusu - komorna glasba za godala

             Moja komorna glasba za godala zaenkrat nima takih uspehov, kot glasba za pihala. Morda na tem področju ni toliko potrebe po stalnem dodajanju novih glasbenih del: za razliko od pihal, katerih repertoar je bistveno manj obsežen in so nova dela zelo dobrodošla pa godalci v veliki meri lahko vse življenje preživijo ob "dobri, stari" glasbi, saj so bila godala zelo razširjena ter solistično in komorno stalno uporabljena v obdobjih baroka, klasicizma in romantike. In ker sodobna glasba pogosto neupravičeno še vedno "uživa" status težje razumljive ali celo neposlušljive, se ponavadi interes godalcev konča nekje sredi 20. stoletja (Prokofjev, Šostakovič, tu in tam še kdo, ki v osnovi ni bil avantgardno usmerjen skladatelj in je pisal dobro glasbo za godala). Vedno pa sem vesel tistih, ki so radovedni in vedno znova želijo izvajati glasbo, ki še ni bila napisana, oziroma iščejo malo izvajana sodobna dela, ne glede na to, ali so bolj "priljudna" ali pa drzno avantgardna. Dober izvajalec mora preizkusiti vse. Seveda pa ima določeno afiniteto do nekega stila ali zvrsti in se temu tudi nekoliko bolj posveča.

          Svoj komorni opus za godala predstavil deloma kronološko, deloma po posameznih inštrumentih ali zasedbah. Sprva sem glasno naznanjal, da bom redno bogatil svoj opus za godalni kvartet, klavirski trio, skratka za zasedbe, ki so zgodovinsko preverjene in vedno obstajajo. Danes imam za ti dve najbolj klasi(cisti)čni zasedbi razmeroma malo skladb. Poleg že predstavljenega dejstva, da zaradi obilnega repertoarja ni toliko povpraševanja je tu tudi interni pritisk na samega skladatelja, ali zmore v tej poplavi skladb ustvariti in oblikovati nekaj tako izstopajočega, da se bo ta skladba lahko trajno priključila vsem mojstrovinam iz preteklosti. Postopoma je torej tudi mene minilo pisati samo trie in kvartete in se danes z največjim veseljem posvečam "odštekanim" zasedbam. A pojdimo k vsaj približno izstopajočim delom iz mojega komornega opusa za godala.

            Moj prvi ustvarjalni uspeh sem doživel z Divertimentom graziosom za klavirski trio (1998). Čeprav sem se kot študent na akademiji stalno soočal s takratnimi trendi sodobne glasbe in tudi sam poskušal tako komponirati, mi to nikakor ni ustrezalo. Divertimento grazioso je dokument moje takratne tolerance do sodobne glasbe. V tej smeri sem si želel postopnega razvoja, ne padca v vodo sodobne glasbe in plavanja z železnimi kroglami, privezanimi na noge. Glasba je neoklasicistična, v razširjeni sonatni obliki (podaljšana izpeljava s počasnim intermezzom), uporabljam precej svobodno tonalnost in pogosto polifono prepletanje inštrumentov. In prav ta neproblematična skladba, ki ni prav nič v skladu s sedanjimi sodobnimi kompozicijskimi tehnikami ostaja relativno pogosto izvajana. Poleg mojih sošolk iz akademije, ki so Divertimento trikrat izvedle leta 1998 so potem leta 2002 sledile izvedbe tria Skalar-Sikur v okviru GM odra, bil je na sporedu tria Rupnik v letih 2013 in 2014, pa na KGBL leta 2017 in zaenkrat meni nazadnje znane izvedbe tria Benedik leta 2020. Z godalnim kvartetom sem se prvič soočil leta 2002, ko sem se prijavil na natečaj Mariborskega društva za sodobno glasbo in zmagal z Godalnim kvartetom št. 1, vendar ga vseeno ni izvedel noben kvartet. No, skladba je bila pisana na "hitrico" in se mi ni ravno posrečila. Štirje stavki brez prave oblikovne širine, pa tudi nisem še dovolj pazil na idiomatsko pisanje za godala.

            V študijskih časih lahko izpostavim še dve deli: Fantazijo-pesnitev op. 43 za violončelo in klavir (1999) in Tri lirične pesmi za violino in klavir (2000). Prvo od omenjenih skladb sem napisal za svojo sošolko Ivo Vrbanić, s katero sva skupaj pripravila celovečerni koncert v Ljubljani in jo krstno izvedla. Skladba je doživela kar precej izvedb, zlasti z violončelistko Karmen Pečar in pozneje z njenimi učenkami (Alja Mandič, Zala Vidic, Jovana Krmpot) Dvodelno oblikovana fantazija nakazuje več kompozicijskih prijemov, ki sem jih kasneje razvil in dorekel: plavajoča ritmika, pol improvizacijsko zasnovane melodije in disonančno zgoščene harmonije. Drugi del skladbe je ritmično tekoč in živahen in močno kontrastira prvemu delu. Uspeh skladbe pripisujem precej atraktivnemu partu za violončelo, klavirski part je prilagojen mojemu takratnemu znanju klavirske igre. Tri lirične pesmi so večkrat na programu dijakov in dijakinj KGBL kot obvezno slovensko delo na maturi. Podobnosti s Trois Moreceaux Janeza Matičiča so na mestu: romanticistična širina in sočna spevnost zvoka, čeprav je pri meni več oblikovne svobode, kot pri bolj "strogem" Matičiču.

            Doslej sem napisal tri godalne kvartete in najbolj mi je uspel ravno Godalni kvartet št. 3 (2014), kjer sem končno uspešno uravnotežil obliko in vsebino ter se intenzivno posvetil dobri godalni tehniki. Čeprav ima kvartet prizvok štirih stavkov, se vse skupaj odvija brez premora. V glasbi se zrcalijo elementi neoklasicizma, pestra barvitost godalnega zvoka, izrazne harmonije ter ustrezno stopnjevanje in popuščanje dinamične napetosti. Godalni kvartet št. 3 je doživel nekaj izvedb v letih 2014, 2017 in 2022, upam da bo še na sporedih, saj sem s skladbo res zadovoljen. O Godalnem kvartetu št. 2 (2006), pa raje ne bom izgubljal besed, nekaj sem eksperimentiral, pa ni ravno uspelo...

                Med ostalimi skladbami za godalne skupine velja omeniti Narobe svet za violino, violo, violončelo in kontrabas (2014), kjer sem se nalašč poigraval z nenavadnimi registri posameznih inštrumentov, jih med seboj zamenjal, pa spet predstavljal »kot je treba«, v partituri pa je polno aleatorike, pizzicato glissandov, svobodnih melodičnih linij, pa tudi trdnosti v ritmu in energične ekspresivnosti. Skladbo jemljem kot kar posrečen izlet v svet bolj drzne sodobne ustvarjalnosti, čeprav ne doživlja izvedb, ker takih kvartetov pač ni. Nekajkrat sem se lotil tudi glasbe za godalni trio (violina, viola, violončelo), vendar brez kakšnih večjih uspehov. Od mešanih duov pa bi omenil Nebesno ekstazo za violino in violončelo (2007), polno izrazitih kontrastov med preprostim in zapletenim, med koralno diatoničnimi in disonančno razpršenimi momenti, pa štiristavčno Sonato za dve violini (2015), ki se nekoliko spogleduje s tradicijo Bartóka, tako v načinu zvočne elementarnosti kot tudi tonalno-modalni zasnovi glasbenega stavka. V podobnem duhu živi tudi Introdukcija in allegro za violino in kontrabas (2022), kjer sem prvič bolj poglobljeno komponiral za kontrabas. V drugačnem zvočnem svetu izstopa ambiciozno zastavljeni štiristavčni Trio za violino, violo in klavir (2018), kjer je glasbena govorica bolj skrivnostna in raznolika. Tako se prvi stavek tria začne v nenavadni atmosferi s pritajenimi pizzicati obeh godal ob kontrastnih akordih klavirja. Tudi sicer je glasba v nadaljevanju polna izmenjavanj liričnih melodij godal nad raznovrstnimi harmonijami v klavirju, instrumentalno obrnjene reminiscence na začetek stavka pa postopoma peljejo proti krepkemu, a ne pretirano dramatičnemu višku. Drugi del je bolj razgiban in dramatično močnejši, zanj so značilni različni ritmi ter kontrasti med diatoniko in kromatiko v smislu naraščanja in popuščanja napetosti. Tretji stavek je kratek scherzo, ki je napisan v obliki kratke fuge. Glasba je v skladu z obliko pretežno polifona, prekinjajo pa jo akordični »tutti«. Sledi še zadnji stavek, ki je vsebinsko najmočnejši in ga smatram za »srce« celotne skladbe. Vsebuje dva kontrastna dela, počasnega in hitrega, oba pa sta polna razmeroma trpke dramatike – cilj skladbe ni v pomiritvi vse dosedanje napetosti, ampak še v dodatnem stopnjevanju le-te.

            Pri različnih parih "godalo+inštrument" bi pri violini izpostavil Žuborenje za violino in harfo (2003), ki ga smatram za skriti biserček v mojem opusu, potem pravo, tristavčno Sonato za violino in klavir (2018), kjer se ponovno vračam v izrazit svet neoklasicizma, spet z nekaterimi vzporednicami z Bartókom, pa tudi bolj osebno glasbeno govorico. Za violo sem zaenkrat napisal samo eno delo v kombinaciji s klavirjem, poimenovano Viola na Duracell (2012, orkestrirana leto kasneje), saj glasba kot nakakšen perpetuum mobile živi v stalnem svetu nepresahljive energije, ki ji ne zmanjka baterije. Za violončelo s klavirjem ali drugim inštrumentom imam precej večji opus. Ob že omenjeni Fantaziji-pesnitev op. 43 imam tudi Sonato za violončelo in klavir (2005), ki je moj zgodnejši primer uspešne sinteze oblike in vsebine in je bila tudi že večkrat izvajana v Sloveniji, na Škotskem in v Belgiji. Nekoliko bolj izstopa Duo Brillante za violončelo in harmoniko (2011), duhovita in živahno napisana glasba, ki je najprej nekoliko skrivnostna, nato pa vse bolj »zemeljsko« trdna in polna vedrega muzikantskega temperamenta. Skladba je namreč nastala za Karmen Pečar in Marka Hatlaka in sem v Duu Brillante skušal zadeti njun osebni karakter. Za male začetnike pa je v letih 2014-19 nastal cel kupček skladbic za violončelo in klavir, saj je moja prvorojenka Eva najprej šest let igrala violončelo in sem tudi skladatelj spremljal njen razvoj in ga dopolnjeval s slikovito poimenovanimi miniaturami, pa vse do Concertina za violončelo in klavir, ki je uporaben za učence zadnjih razredov glasbene šole kot primer nekoliko daljše ciklične skladbe. Vse te skladbice kot zbirka Moje pesmi za violončelo so primerne za vse učenke in učence od 1. do 6. razreda, med njimi pa najbolj izstopata Harlekin in Polka Bogomolka. Ker je Eva pozneje zamenjala violončelo za večji kontrabas sem ravno poleti 2024 napisal Tango za kontrabas in klavir, ki je v pripravi na prvo izvedbo enkrat v prvi polovici leta 2025 in utegne postati paradno slovensko delo za srednješolske kontrabasiste, saj takšne literature praktično ni. Glasba je mešanica dveh svetov: prvi del je v nemirnem duhu, ritmično izrazit in elementarno disonančen, vmesni srednji del pa je lirično diatoničen.

            Verjetno sem kakšno skladbo, ki bi si zaslužila obravnavo zaenkrat izpustil in jo bom vključil v poznejše predstavitve, če se bo "z zamudo" izkazala za uporabno. Vesel sem, da sem se tudi z nekaterimi komornimi deli za godala vsaj nekoliko zapisal v trajno zavest med našimi godalci: Fantazija-pesnitev, Polka Bogomolka, Tri lirične pesmi in Divertimento grazioso se znova in znova pojavljajo na programih, zaenkrat pa ne pričakujem nekega večjega preboja na mednarodno sceno. No, če doživljam lepe izvedbe v Sloveniji, izvajanje v tujini ne pomeni nekega posebnega prestiža. 😊

O mojem celotnem ustvarjalnem opusu - komorna glasba za pihala

         Moj komorni opus za pihala je zaznamovan s kar nekaj svetovnimi, ali pa vsaj nacionalnimi uspešnicami. Očitno na tem področju nekaj delam prav; a kaj je tisto, kar povzroči nove in nove izvedbe v Sloveniji in drugod po svetu? Je to glasba sama? Morda nekdo, ki ima v svetu dovolj veljave in je oboževalec tvoje glasbe, uspešno promovira tvoje ime kot izvajalec, ali pa kot velik navdušenec? Morda kak mednarodno uspešen založnik? Pravi odgovor je težko dati, a verjetno mora biti vsakega malo. Res so moje mednarodno najbolj priznane skladbe izdane pri ameriški založbi Alry Publications, vendar tudi druge, pretežno izdane pri Društvu slovenskih skladateljev ne zaostajajo kaj dosti. Nekaj pripomorejo tudi spletni predvajalniki, kot so Youtube ali Soundcloud. Vendar slovenski skladatelj v osnovi težko trajno prodre v svet, še posebej, če poklicno živi in deluje v Sloveniji. 

            Čeprav se je moj opus leta 1995 začel s Concertinom v F duru za oboo in godala op. 2 (o tej skladbi ne morem ničesar pametnega povedati, bil sem zelo pogumen, vendar strokovno povsem nebogljen), sem sprva največ glasbe za pihala posvetil predvsem flavti in klarinetu. Nekako sta mi bila bližja in mi nudila več kot oboa in fagot, pihali z dvojnim trstnim jezičkom. Saksofon mi je bil tudi še nekoliko neznan. Ko pa sem se z leti razvijal in širil svoj razpon, sem vzljubil tudi druge inštrumente, vključno s kljunasto flavto, s katero res dolgo nisem vedel, kaj početi. Bil je pač potreben določen čas. Morda se nekoč lotim tudi glasbe za ljudska pihala, npr. duduk, kaval, bansuri... Kdove.

           Pojdimo torej skozi zgodovino moje glasbe za pihala. Ne bom našteval vsega, ker bi bilo predolgo in premalo zanimivo za branje, izpostavil bom tista dela, ki so med bolj javno uspelimi ali pa jih osebno cenim. Tako bi začel s Pihalnim kvintetom št. 1, ki sem ga napisal leta 1998 in ga je prvi izvedel sloviti slovenski kvintet Slowind, ki je takrat ravno začenjal svoje festivalsko delovanje za promocijo sodobne glasbe, leta 2005 pa ga je izvedel še naš drugi takrat delujoči profesionalni ansambel, pihalni kvintet Ariart. Glasba je še trdno v okvirih neoklasicizma, s pikantno priostreno in živahno glasbeno govorico, kar pihalom zelo ustreza. Oblikovno je kvintet seveda še precej fragmentaren, z vsemi štirimi sicer kontrastno dovolj spretno odmerjenimi stavki skladba traja le dobrih deset minut. Popoln kontrast predstavlja leto kasneje napisana Suita za flavto in harfo, ki je mešanica baročnih stiliziranih plesov in nekoliko posodobljene romantične glasbene govorice. Največji uspeh še iz študijskih časov pa predstavlja Tango za flavto in klavir (2000), ki je nastal za nastop dua Elene in Marka Hribernika v okviru glasbenega cikla GM oder. (ta nastop velja za nepozabnega, saj je na tem koncertu prvič zazvenel tudi Tango Vita Žuraja, ki je prav tako postal nepogrešljivi del repertoarja naših in tudi tujih flavtistov). Mislim, da je to moja največkrat izvajana skladba, saj je bila že trikrat izbrana za obvezno skladbo na tekmovanjih Temsig in Emona, pa tudi sicer se je izkazala za uporabno delo flavtistk in flavtistov ob koncu šolanja na glasbeni šoli ali v prvih letnikih srednješolskega izobraževanja. Glasba sama je sicer tonalno preprosta, v trdnem A duru, brez izletov v svet sodobne kompozicijske tehnike. Očitno pa nosi v sebi neko nalezljivo energijo, ki tudi po 24-ih letih znova in znova navdušuje flavtiste in njihove mentorje širom Slovenije. 😊

        Sledilo je nekaj del za klarinet: častno mesto v mojem opusu nosijo Arabeske za sekstet klarinetov (2001), prvo tovrstno delo, nastalo v Sloveniji. Še danes sem mnenja, da sem se kar spretno spopadel z zasedbo od malega Es klarineta do veličastnega kontrabas klarineta, čeprav glasba ostaja v okvirih neoklasicizma glede ritmične jasnosti in živahnega prepletanja klarinetov. Svoj čas je bil zelo uspešen tudi Jeux št. 2 za klarinet in klavir (2002), ki kipi od energije in virtuoznosti in se le vmes za kratek čas potopi v razmišljujoče vzdušje. Klarinet je tu res predstavljen v vsem svojem sijaju in sem na to skladbo še danes ponosen. Takoj zatem je sledil prav tako neoklasicistični Trio op. 67 za flavto, klarinet in fagot (takrat sem še označeval svoj opus, kmalu zatem sem to opustil), ki je v letih 2002-2005 imel nekaj izvedb v Makedoniji, na Hrvaškem in tudi v Sloveniji. Leta 2013 pa je prodrl v ZDA in danes velja za eno mojih mednarodno najbolj priznanih del  V Sloveniji pa se že devetnajst let ni izvajal, vsaj jaz nimam podatkov... Tudi tu pride do izraza živahna virtuoznost vseh treh glasbil, le drugi stavek je spet bolj razmišljujoče naravnan. Očitno znam glasbi vdahniti neko muzikalno moč, ki prepriča glasbenike povsod po svetu. Slovanska duša?

            V letu 2004 izstopata dve skladbi: Tango ptic za tri pikole in klavir in Hrepenenje za kvartet flavt. Prva skladba pomeni moj prvi izrazit vstop v "odštekane" zasedbe: le kdo bi komponiral glasbo za tri pikole? 😮 Vseeno sem sprejel izziv: kako lahko trio »cvilečih« inštrumentov uporabim v prid? ptice! Tako je nastala skladba, ki včasih onomatopoetsko, drugič povsem glasbeno prikazuje vsakdan ptic od jutra do večera. Glasba je mešanica tonalitetno povsem neproblematičnega melodičnega prepevanja nad trdnim plesnim ritmičnim vzorcem ter atonalne »razmetanosti« tonov ptičjega petja pikolov in vzporednih linij klavirja. Nekaj podobnosti z Messiaenom je, vendar glasba ptic ni "pravilna" kot pri Messiaenu ampak je "izvirna", moja. Tango ptic je bil v letih 2005 in 2006 dvakrat izveden in izdan na CD plošči. Leta 2009 sta sledili izvedbi v Beogradu in spet v Ljubljani, leta 2012 pa je skladbo objavila ameriška založba Alry Publications in začel se je zmagoviti pohod Tanga ptic po celem svetu, zlasti v Aziji (Južna Koreja, Japonska), pa tudi v ZDA in drugod po svetu. 

            Hrepenenje za kvartet flavt je postala moja prva Youtube uspešnica in prav s to skladbo sem  leta 2006 doživel svoj mednarodni preboj. Glasba je polna kontrastov med prostimi, skoraj improvizacijsko zasnovanimi soli in spretnimi, ritmično bogatimi in spremenljivimi pasusi celega ansambla, vse skupaj pa izžareva pozitivna energija, s hrepenenjem po karseda visoki umetniški popolnosti. Naročnice skladbe, članice koprskega kvarteta Nereide so v letih 2005 in 2006 to skladbo večkrat izvedle in ena od izvedb se je znašala na omenjenem spletnem predvajalniku. Tudi to skladbo je izdala založba Alry in leta 2014 je založba dobila priznanje Ameriške zveze flavtistov za najboljše delo za kvartet flavt, izdano tistega leta v ZDA. Kljub nekaterim izvedbam Hrepenenja v ZDA, na Novi Zelandiji, na Danskem in v Belgiji je danes skladba pogosto na repertoarju slovenskih kvartetov in njihove izvedbe so vselej odlične! 😎

            Pozneje se več let nisem uspel približati dosežkom teh dveh skladb, čeprav sem še naprej veliko komponiral. Omenim lahko Pihalni kvintet št. 2 (2005), kjer sem bil prvič res zadovoljen z oblikovno gradnjo in obsegom skladbe, pa rapsodično oblikovana skladba Le-team za altovsko flavto in klavir (2006), ki se mi zdi zanimiva že zaradi uporabe mehko zvenečega pihala, pa potem Tango za sekstet klarinetov (2007), ki je bil vrsto let zadnji tango, ki sem ga napisal. Najboljše delo v tem času je Jeux št. 3 za fagot in harmoniko (2008), kjer sem končno uspel uporabiti fagot v vsem svojem sijaju. Skladba je kljub nenavadni zasedbi postala kar pogosto prisotna tudi v tujini (Nemčija, Poljska), saj zlasti fagotistom nudi velik spekter tehničnega in izraznega dokazovanja. Vendar tudi harmonika ni v ozadju, gre za dobro dopolnjujočo se zasedbo. Za fagot sem pozneje napisal še Najmanj petkrat uporabno!, ki je cikel petih miniatur ki nekoliko spominjajo na Plesne preludije Witolda Lutosławskega, naslov pa šaljivo simbolizira današnjo minljivost produktov, ki po preteku garancije nenadoma "crknejo" in sam garantiram, da v tej skladbi tega ne bo... Manjka mi še kakšen izrazit "biser" za oboo, razen skladbe z nevpadljivim naslovom Zvočni dotik za oboo in klavir (2007) še nimam drugega opusa za to pihalo.

            Med kasnejšimi komornimi skladbami za pihala bi rad posebej izpostavil Slike za kvartet saksofonov in tolkala (2011), ki sodi med moje najbolj posebne skladbe. V tem delu sem želel raziskovati svet bolj drznega, kvazi modernističnega glasbenega sveta, kjer najdejo svoj prostor aleatorika, zvočne mase, clustri, stalna disonančnost, a tudi nežnejša barvitost in ritmično bolj jasna gibanja. Čutim, da sem pri tej skladbi uspel svoja prepričanja in estetske poglede združiti s prej naštetimi elementi. Enostavčna skladba, ki so jo navdahnile pisane slike z vodenimi barvicami moje prvorojenke (neverjetno, kakšne barvne kombinacije lahko otrok najde z vodenimi barvicami!) poteka precej živahno, dramatično in polnokrvno ter se proti koncu postopno umirja in izgine v osamljenih preprostih C durovih trozvokih kot znanilcih neminljivosti preprostega. Bilo je že nekaj izvedb v Sloveniji in na Nizozemskem, upam pa, da se bo ta skladba še večkrat znašla na koncertnih odrih.

            Zaenkrat podobno izstopajočih ali izvajalsko uspešnih del še nisem uspel ponoviti, je pa na seznamu še nekaj skladb, ki so se izkazale za uporabno literaturo mladim glasbenikom (Ljubljanski valček za saksofon in klavir, Šalamala za klarinet in klavir, Vetri v polju za flavto in klavir), medtem ko so spet nekatere skladbe meni osebno pri srcu z vidika zanimivosti zvočnega materiala ali zasedbe (Kristali za klarinet in klavir, Mala barvita fantazija za dve flavti in klavir, Novomeške igre za kvartet klarinetov, Komorna glasba za kljunasto flavto, flavto, harfo in čembalo ter Vedno nekaj posebnega za flavto, kvartet klarinetov, harmoniko, tolkala in kontrabas kot nekakšna smetana na torti mojega navdušenja nad nenavadnimi zasedbami). V tem trenutku (jesen 2024) se ukvarjam s skladbami za orkester ali zbor in je komorna glasbena ustvarjalnost pri miru. Seveda pa se bom temu še naprej posvečal, saj se res počutim na področju komponiranja za pihala kot riba v vodi.

O mojem celotnem ustvarjalnem opusu - preostala orkestralna glasba

         Že od mladih sem se dobro počutil v okvirih orkestralne glasbe. Razvil sem sposobnost, da že vnaprej slišim glasbo, ki jo želim napisati, kar mi omogoča, da se takoj lotim dela brez predhodnih skic in okvirnih idej. Včasih sicer pridem do točke, ko ne znam iti naprej in glasbo za dalj časa pustim nedokončano. Kasneje pa tu in tam poberem kakšne uporabne koščke iz teh nedokončanih del in jih uporabim v novonastali skladbi.

        Med skladbami, ki niso niti simfonije niti koncertantnega značaja naj najprej omenim Impresije življenja za veliki godalni orkester iz leta 2002. Lahko bi sicer našli nekaj podobnosti s simfonijo, vendar je glasba oblikovno precej svobodna in sledi bolj sprotnim občutkom. V tistem času sta mi bili zgled sodobna skandinavska in baltska glasba, zlasti finska in estonska. Ti skladatelji so mi delovali kot samosvoji, s tradicijo in avantgardo neobremenjeni in prav zaradi tega v svojih glasbenih delih zanimivi in izvirni. Res je ta vpliv kar izrazit in naredi mojo glasbo manj "mojo", a sem v vseh treh stavkih vseeno trudil delati po svoje. Zlasti sem ponosen na finalni stavek, "Ples godal", ki je simpatično virtuozen, z vmesnimi koralno zasnovanimi harmonsko-melodičnimi bloki. Leto kasneje je sledila simfonična skladba Kontrasti v barvi za veliki simfonični orkester, ki je kar nekaj časa veljala za moje najboljše orkestralno delo, tako z vidika uporabe orkestra kot z vidika iskanja osebne glasbene govorice, v kateri predstavljam kontraste med barvno nasprotujočimi si sozvočji v posameznih inštrumentalnih skupinah, včasih v oblikah zvočnih blokov, drugič v gostem ritmičnem tkanju posameznih inštrumentov. Vse skupaj zveni kot skoraj neprekinjena politonalnost, ki ima svoje korenine v modalnosti, ta pa dopušča različne kombinacije durovsko in molovsko obarvanih akordov. Uspeh ni izostal, skladba je bila uspešno izvedena leta 2003 v Ljubljani in potem leta 2005 v mestu Jena v Nemčiji z njihovim filharmoničnim orkestrom, ki mu je dirigiral Jürgen Bruns. Ta berlinski dirigent je potem vrsto let gostoval v Sloveniji in izvajal naša dela, tudi precej mojih. 

        V letih od 2004 do 2012 je v okviru Društva slovenskih skladateljev pod pokroviteljstvom SAZAS-a deloval Komorni orkester KOS DSS in zanj sem napisal štiri skladbe. Med tu predstavljenimi deli sta tu mala suita Mlado srce (2007-08) in bolj virtuozno naravnani Komorni koncert (2009). Obe skladbi sta bolj lahkotno naravnani in priljudni, čeprav v Komornem koncertu ne manjka tudi nekaterih sodobnejših glasbenih sredstev, kot sta npr. aleatorika in inštrumentacija zvočnih barv. Najbolj pa se pri tej skladbi vtisne v spomin začetna klasicistična preprostost tretjega stavka, ki pa služi kot možnost vse bolj izrazitega potujevanja glasbenega gradiva v smislu bitonalnih in večakordičnih trikov in disonančnega ozadja kot sožitja med starim in novejšim. 

        V svojem opusu lahko omenim še štiri tovrstna dela: Sožitje nasprotij za veliki simfonični orkester (2015), skladba, ki je namenjena mladim poslušalcem, saj skušam na skoraj izobraževalni način predstaviti svoj princip združevanja preprostih in kompleksnih glasbenih sredstev v smislu uspešnega sobivanja in da lahko na nek način kot splet tega združevanja tudi disonanca deluje blagozvočno, če je uporabljena na ustrezen način. Potem je tu Slavnostna uvertura 2016, s katero sem na nek način dobil posebno nacionalno priznanje, saj so med vsemi živečimi slovenskimi skladatelji izbrali prav mene, da napišem skladbo za združeni simfonični orkester učencev glasbenih šol širom Slovenije, v čast 200-letnici glasbenega izobraževanja pri nas. Skladba je seveda tonalno precej jasna in neproblematična, sem pa lahko uporabil različne prijeme v orkestraciji, v skladu s sprejemljivo zahtevnostjo. Tretja skladba pa je Ljubljanska uvertura za pihalni orkester (2015), s katero sem končno premagal svoj odpor do tovrstnega sestava. Nekako mi pihalni orkester dolgo ni bil vabljiv... Žal se mi je s to skladbo mudilo in je srednji del občutno prekratek. S prvim in zadnjim delom kot reprizo prvega pa sem kar zadovoljen. Glasba živi v svetu tonalno-modalne diatonike z nekaj modernejše kromatike in nekaterimi prijemi jazza, prisotna pa je tudi moja naklonjenost polimetriji in raznolikim ritmičnim prijemom. Za konec pa še ena uvertura, tokrat Radostna uvertura, ki sem si jo drznil delno posvetiti samemu sebi ob 30-letnici moje odločitve, da postanem skladatelj in je bila aprila 2025 dvakrat izvedena z orkestrom Slovenske filharmonije. Čeprav inštrumentacijsko ambiciozna, je v svoji glasbeni govorici vseeno dokaj dostopna in se ob vseh gostih harmonskih prijemih dotika nekaterih postopkov tonalnosti in zvočne prijaznosti. 

        S tem blogom sem zaenkrat izčrpal svoje poglede na moje simfonično delovanje. Šest simfonij, malo nad ducat koncertantnih del, pa še ostalo, kar pride... v svojih 29-ih letih skladateljskega delovanja sem res naredil že kar veliko in ne mislim se še ustaviti. Naslednji blog bo vključeval mojo komorno glasbo. Seveda ne bom naštel vsega, kar sem napisal, bom pa vse skupaj razdelil na tri dele: na glasbo za pihala/trobila/tolkala, na glasbo za godala in na mešane komorne zasedbe. Tudi meni bo zanimivo ponovno odkrivati svoj osebni razvoj na tem področju in kako so se z leti moji pogledi na tovrstno ustvarjalnost širili in spreminjali...