Zdaj vam bom predstavil svoj številčno najbolj skromen del svojega opusa, komorno glasbo za trobila in tolkala. Nimam sicer občutka, da bi te inštrumente zanemarjal, sploh tolkala igrajo v mojih simfoničnih delih vselej zelo pomembno vlogo. Rogove smatram za "obleko" orkestra, trobente in pozavne s svojo pompoznostjo vselej briljirajo, tuba pa daje orkestru mehko globino. Kaj več o uporabi posameznih inštrumentov iz teh dveh skupin bom lahko povedal v naslednji predstavitvi, kjer bodo različna komorna dela za mešane zasedbe.
Tolkala sem v svojem komornem opusu prvič uporabil v skladbi Jazz capriccio za flavto, tolkala in klavir (1998), vendar ta skladba sodi v moj mešani komorni opus. Sem pa konec istega leta napisal Tri bagatele za tolkala (tri izvajalce). Ta skladba je precej iskreno napisana v kompleksnem, neomodernističnem glasbenem načinu; vse tri bagatele so deloma povezane z istimi glasbenimi momenti, ki se med seboj prekrivajo; pentatonski motiv v zvonovih, drobni motivi v vibrafonu in zvončkih, akordični ostinati, vmes pa polno virtuoznih akrobacij z netonirajočimi tolkali. S Tremi bagatelami sem tistega leta dobil 1. nagrado na natečaju za nova glasbena dela Studia za tolkala RTV Slovenija, člani tega ansambla so skladbo dvakrat izvedli, maja leta 2000 pa je prav to delo kot prvo v mojem opusu zazvenelo v tujini, na festivalu Musica Nova Sofia v Bolgariji. Skladba pa od zadnje meni znane izvedbe (jeseni 2002 na festivalu Musica Danubiana z ansamblom Stop) spi zimsko spanje in zaenkrat ni videti, da bi se prebudila.
Za trobila sem prvič resneje komponiral leta 2006, ko sta nastali dve skladbi: Jokers za trobento, rog in pozavno in Srebrna pesem za rog in harfo (obstaja tudi verzija s klavirjem, ki seveda ni tako atraktivna). Prva skladba je cikel šaljivih miniatur, kjer sem se šel učil spretne uporabe trobil in inštrumentacija ni vselej idiomatska. Sama glasba se mi zdi simpatična, polna nenavadnih sprememb v harmonijah in zvočnih barvah. Srebrna pesem pa je zaenkrat moja paradna skladba za rog, v kateri to čudovito trobilo pretežno lirično, nekajkrat pa tudi bolj virtuozno prepeva nad živahno in aktivno igro harfe. Skladba ima za seboj že kar nekaj izvedb z rogisti Boštjanom Lipovškom, Andrejem Žustom in Jakobom Skerbišem ter harfisti Diano Grubišić, Anjo Gaberc in Adrijanom Ignjatovićem. Mislim, da se lahko postavi ob bok doslej najbolj izstopajoči slovenski skladbi za tak duo, Sublimaciji Zvonimirja Cigliča. Leta 2012 je nastala Balada za trobento in klavir, ki bi zaradi svoje neoklasicistične in tematsko ustrezno prezentne glasbene govorice lahko postala uporabno slovensko delo za dijake in študente, če bi kdo vedel zanjo... Ena sicer uspešna izvedba leta 2013 z zamejsko trobentačico Živo Komar v Ljubljani pač ni mogla napraviti izstopajočega vtisa, slediti bi morale ponovitve, da jo slovenska trobentaška javnost spozna. Kar se tolkal tiče, sem v dveh komornih delih uporabil izključno marimbo: to sta v nekaterih segmentih kar sorodno oblikovani in zveneči skladbi In due tempi za saksofon in marimbo (2013) in Sonatina za marimbo in harfo (2015). V obeh skladbah uporabljam izrazite kontraste med lebdeče spevnimi in dinamično počasi razvijajočimi se odseki in živahno virtuoznimi hitrimi odseki, v katerih se ves čas poigravam s polimetrijo in stalno spreminjajočimi se harmonijami, ki imajo svoje korenine v sodobni modalnosti. In obe skladbi tu in tam "zaideta" na sporede naših izvajalcev, nekoliko pogosteje In due tempi.
Nekoliko presenečen ugotavljam, da je to zaenkrat vse, kar lahko predstavim v okviru moje komorne glasbe za trobila in tolkala (izvzemši seveda mešane zasedbe, kjer se notri najde kako trobilo ali tolkala). Tu bo treba opus povečati. V pomoč naj mi bo tudi kakšna zunanja spodbuda! 😉
Ni komentarjev:
Objavite komentar