Ko sem začel pregledovati svoj dosedanji opus komorne glasbe za mešane zasedbe, sem bil dvakrat presenečen: prvič, koliko sem že skomponiral in drugič, za kakšne vse zasedbe sem že komponiral. Kar se "odštekanosti" zasedb tiče, mislim da ne obstaja nobena nemogoča zasedba, vse je v domišljiji in kreativnosti posameznega skladatelja. Ker je teh skladb res zelo veliko, bom objavo razdelil na dva dela: prvih 14 let komponiranja (od 1995 do 2009) in potem naslednjih 14 let komponiranja (od 2010 do danes).
Pa začnimo s skladbo iz prvega letnika študija, Murmur za pihalni kvartet, godalni kvintet in tolkala (1997). To skladbo omenjam izključno kot nek dokument o mojih tedanjih sposobnostih uporabe atonalnih prvin, kompleksnega ritmičnega oblikovanja in smisla za glasbeno grafiko. Skladba je dobila naslov zaradi stalnega izmenjavanja hitrih pasaž nad dolgimi zadržanimi akordi v ozkih obsegih, ki mejijo na mrmranje. Zame bolj značilna so naslednja dela: Jazz capriccio za flavto, tolkala in klavir (1998), mešanica neoklasicizma in jazza (značilni akordi, ki bazirajo na septimah in nonah, uporaba bluesa v srednjem delu skladbe), Pet bagatel za flavto, violino in klavir (1998), kjer dajem prednost mešanim metrumom in variacijski formi sicer prav tako neoklasicistično ubrane glasbe, v podobnem duhu napisana Plesna suita za flavto, violino, violo in klavir (1999), vse do Tria op. 45 za flavto (klarinet), violončelo in klavir (2000), ki je bila kar nekaj časa med bolj izvajanimi deli, saj so članice tria Aprilis, kolegice iz akademije to skladbo v naslednjih dveh letih imele stalno na sporedu, tudi pozneje so se še zgodile posamezne izvedbe, v letih 2005 in 2018 tudi v ZDA. Trio je še vedno zasidran v neoklasicizmu, je pa že bližje Bartókovskemu karakterju in elementarni energiji. Tonaliteta se postopoma vse bolj umika prosti kromatiki in umetnim modusom, sestavljenim iz določenih intervalnih zaporedij.
Po končanem študiju sem se spet posvetil mešani komorni glasbi leta 2001, ko sem za Glasbeni julij na obali skomponiral Utrinke za dve flavti, violončelo in harfo. Prijetno ubrana impresionistična glasba, včasih bolj živahna, včasih bolj skrivnostna, polna raznovrstnih zvočnih barv in slikovite vsebine. Leto kasneje je nastal moj drugi tango, Tango Marakleano za violino, kitaro in harmoniko, ki nosi naslov zaradi izvajalcev, ki so se poimenovali "Marakle", mešanica kratic imen glasbenikov in besede "Miracle", čudež. Gre za skladbo, ki združuje značilni plesni ritem z melodičnimi in harmonskimi prvinami slovenskega juga, zlasti Istre – istrski modus je zelo izpostavljen. Včasih pa glasba zveni podobno argentinskim zgledom, zlasti Piazzole. Člani tria Marakle so skladbo najprej krstili v Salzburgu, potem pa v naslednjih treh letih s to skladbo poleg Slovenije obiskali Italijo, Nemčijo in Španijo. Tudi pozneje je skladba v drugih zasedbah še prišla na sporede, leta 2017 pa na Poljskem izšla tudi na CD plošči in je tam tudi natisnjena, saj se je za mojo glasbo začel zavzemati moj poljski prijatelj, kitarist Marcin Kozioł. Posebno zgodovino nosi skladba Angel ljubezni za sedem izvajalcev (2003). Napisana je bila za takrat še precej svež ansambel MD7, v zasedbi flavte, klarineta, pozavne, tolkal, viole, violončela in klavirja. To je bil moj prvi izrazit stik z zelo nenavadno zasedbo, glasba pa je nastala v čast mojemu tedanjemu dekletu, Jani Kolenc (danes Janji Srečkar). Razvojno skladba prikazuje iskanje svobodne ritmike, ki že nakazuje pot proti aleatoriki, gosto prelivanje zvočnih in tonskih barv, posebno naglašen kontrast med konsonanco in disonanco, pa tudi dolgi in široko razpredeni melodični loki (osrednji solo altovske flavte). Vzdušje je večinoma spokojno in se le na višku nekoliko dramatizira dokler spet ne izzveni v miru. Takšno komponiranje zame ni bilo prav značilno, saj se imam za skladatelja kontrastov in močne energije. V podobnem vzdušju so tudi Quatre chants pastorals za ustno harmoniko, kitaro in harfo (2003), s podobno impresionistično harmonsko barvitostjo, ustna harmonika pa ni samo inštrument melodije, večkrat se tudi spusti v kar virtuozne izlete.
V letu 2004 sem ponovno komponiral za dve flavti, violončelo in harfo, tokrat Novele, ki mi niso tako uspele kot Utrinki izpred treh let. Vseeno pa sem jeseni tega leta na 2. tekmovanju komornih skupin Lovec-Šček v Kopru dobil priznanje za najboljšo noviteto. Osnovni melodični motiv, ki ga prekinjanjo posamezne epizode se pojavlja v različnih inštrumentih: najprej v altovski flavti, potem v harfi in nato v violončelu, na koncu pa v celem kvartetu (ta košček skladbe mi je najbolj všeč). Nekoliko bolje mi je uspel dvostavčni Trio za violino, rog in klavir (2005), skoraj edino slovensko delo za tako zasedbo, kjer kraljujeta skladbi Brahmsa in Ligetija. Glasbena govorica je nekoliko temneje obarvana in precej dramatična, opira se na prosto tonaliteto in se drži jasne motivične strukture. Skladba je bila nekajkrat izvedena, vendar ni postala »železni repertoar«. Nekaj prav unikatnega pa je skladba, ki sem jo napisal za jubilejni, 10. Glasbeni julij na obali, Sporočilo za kvartet kitar, kvartet violončel in flavto (2005). Skladbo sem si zamislil kot bojevito soočenje dveh skupin (kitare vs violončela), ki si ves čas nagajajo in podajajo nasprotujoče si glasbene domislice, dokler flavta v vlogi prinašalca sporočila miru s svojo diatonično melodijo postopoma ne obvlada terena. Melodijo flavte povzamejo tudi kitare in violončela, glasba pa se po dramatičnem višku zaključi z drobnimi imitacijami kitar nad izginjajočim vrvežem violončel. Seveda je bila izvedba julija 2005 v Kopru edina doslej in najbrž bo tako tudi ostalo. Škoda, skladbo uvrščam med svoja najbolj zanimiva na področju tovrstne komorne glasbe.
Naslednji dve leti nisem pisal mešanih komornih del, vse do Valovanja za flavto, violino in kitaro (2007), napisano za trio IRENEMA, takratne študente Akademije za glasbo, ki so kot ansambel iskali tudi nov repertoar in to skladbo večkrat izvajali v Sloveniji ter v Nemčiji, s pomočjo Marcina Kozioła pa je skladba pristala tudi na Poljskem, tako na posnetkih kot tudi v notni izdaji. Glasba je precej sproščena, neredko diatonična vendar tudi polna polimetričnih sprememb, politonalnih in mnogoakordičnih konstrukcij in postopnega dodajanja posameznih tonov v okviru umetne modalnosti. Zdi se mi kar uporaben opus za komorne skupine. Istega leta je nastala bolj osebno naravnana skladba, Novi čas za klarinet, violino, violončelo in klavir, deloma kot protiutež Messiaenovi sloviti skladbi Kvartet za konec časa za isto zasedbo in sta bili februarja 2008 v Slovenj Gradcu tudi sočasno izvedeni, deloma pa kot simbolizacija rojstva moje prve hčerke Eve, ne v vsebinskem smislu pač pa v vzdušju glasbe same.
Po naslednjih dveh letih precej neopaznih komornih del (tudi na tem področju, ki ga predstavljam) lahko pred letom 2010 izpostavim še dve skladbi, obe iz leta 2009. Najprej As time goes by (čas beži) za altovsko flavto, rog, marimbo in violončelo in Potovanje za sedem izvajalcev, še moje drugo delo za ansambel MD7. V obeh skladbah je nakazanih kar precej elementov, ki so se začeli pojavljati v mojem opusu skozi prihodnja leta – komplementarno ritmično izmenjavanje glasbil, prekrivanje zvočnih plasti, barvite harmonije in izrazita uporaba poliritmije in polimetrije. Nobena skladba pa danes ne doživlja izvedb. As time goes by je bila dvakrat izvedena, enkrat na Škotskem in enkrat na Švedskem, pri nas nikoli. Potovanje je prej imenovani ansambel MD7 sicer izvedel spomladi leta 2010, potem pa nič več.
Če pogledam torej "usodo" mojih komornih del za mešane zasedbe do leta 2010, je na prvem mestu glede izvajanja Tango Marakleano. Tu in tam se izvajata Trio op. 45 ter Valovanje, v manjši meri se jima lahko pridruži še Trio za violino, rog in klavir. Nekatere skladbe, ki so nastale za točno določene izvajalce so ostale na sporedu, dokler je tista skupina obstajala (kvartet Sensibile v letih 2001-2005 in z njima povezani skladbi Utrinki in Novele), ostale skladbe pa so po prvi izvedbi (in kakšni ponovitvi v istem mesecu, morda letu) utonile v pozabo. Nekatere zaradi posebnih zahtev glede zasedbe (Sporočilo, Quatre chants pastorals, morda tudi skladbi Angel ljubezni in Potovanje), nekatere zaradi slabše umetniške moči, nekatere zgodnje, ki se mi nikakor ne zdijo slabe (Jazz capriccio) pa morda tudi zaradi tega, ker se jih nobeden ne spomni več. Mogoče bo pa spet koga, ki me berete začelo zanimati, kakšna je ta glasba. In če vas bo, se mi javite, upam da še najdem partiture in izvajalski material. Hvala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar