Že od mladih sem se dobro počutil v okvirih orkestralne glasbe. Razvil sem sposobnost, da že vnaprej slišim glasbo, ki jo želim napisati, kar mi omogoča, da se takoj lotim dela brez predhodnih skic in okvirnih idej. Včasih sicer pridem do točke, ko ne znam iti naprej in glasbo za dalj časa pustim nedokončano. Kasneje pa tu in tam poberem kakšne uporabne koščke iz teh nedokončanih del in jih uporabim v novonastali skladbi.
Med skladbami, ki niso niti simfonije niti koncertantnega značaja naj najprej omenim Impresije življenja za veliki godalni orkester iz leta 2002. Lahko bi sicer našli nekaj podobnosti s simfonijo, vendar je glasba oblikovno precej svobodna in sledi bolj sprotnim občutkom. V tistem času sta mi bili zgled sodobna skandinavska in baltska glasba, zlasti finska in estonska. Ti skladatelji so mi delovali kot samosvoji, s tradicijo in avantgardo neobremenjeni in prav zaradi tega v svojih glasbenih delih zanimivi in izvirni. Res je ta vpliv kar izrazit in naredi mojo glasbo manj "mojo", a sem v vseh treh stavkih vseeno trudil delati po svoje. Zlasti sem ponosen na finalni stavek, "Ples godal", ki je simpatično virtuozen, z vmesnimi koralno zasnovanimi harmonsko-melodičnimi bloki. Leto kasneje je sledila simfonična skladba Kontrasti v barvi za veliki simfonični orkester, ki je kar nekaj časa veljala za moje najboljše orkestralno delo, tako z vidika uporabe orkestra kot z vidika iskanja osebne glasbene govorice, v kateri predstavljam kontraste med barvno nasprotujočimi si sozvočji v posameznih inštrumentalnih skupinah, včasih v oblikah zvočnih blokov, drugič v gostem ritmičnem tkanju posameznih inštrumentov. Vse skupaj zveni kot skoraj neprekinjena politonalnost, ki ima svoje korenine v modalnosti, ta pa dopušča različne kombinacije durovsko in molovsko obarvanih akordov. Uspeh ni izostal, skladba je bila uspešno izvedena leta 2003 v Ljubljani in potem leta 2005 v mestu Jena v Nemčiji z njihovim filharmoničnim orkestrom, ki mu je dirigiral Jürgen Bruns. Ta berlinski dirigent je potem vrsto let gostoval v Sloveniji in izvajal naša dela, tudi precej mojih.
V letih od 2004 do 2012 je v okviru Društva slovenskih skladateljev pod pokroviteljstvom SAZAS-a deloval Komorni orkester KOS DSS in zanj sem napisal štiri skladbe. Med tu predstavljenimi deli sta tu mala suita Mlado srce (2007-08) in bolj virtuozno naravnani Komorni koncert (2009). Obe skladbi sta bolj lahkotno naravnani in priljudni, čeprav v Komornem koncertu ne manjka tudi nekaterih sodobnejših glasbenih sredstev, kot sta npr. aleatorika in inštrumentacija zvočnih barv. Najbolj pa se pri tej skladbi vtisne v spomin začetna klasicistična preprostost tretjega stavka, ki pa služi kot možnost vse bolj izrazitega potujevanja glasbenega gradiva v smislu bitonalnih in večakordičnih trikov in disonančnega ozadja kot sožitja med starim in novejšim.
V svojem opusu lahko omenim še štiri tovrstna dela: Sožitje nasprotij za veliki simfonični orkester (2015), skladba, ki je namenjena mladim poslušalcem, saj skušam na skoraj izobraževalni način predstaviti svoj princip združevanja preprostih in kompleksnih glasbenih sredstev v smislu uspešnega sobivanja in da lahko na nek način kot splet tega združevanja tudi disonanca deluje blagozvočno, če je uporabljena na ustrezen način. Potem je tu Slavnostna uvertura 2016, s katero sem na nek način dobil posebno nacionalno priznanje, saj so med vsemi živečimi slovenskimi skladatelji izbrali prav mene, da napišem skladbo za združeni simfonični orkester učencev glasbenih šol širom Slovenije, v čast 200-letnici glasbenega izobraževanja pri nas. Skladba je seveda tonalno precej jasna in neproblematična, sem pa lahko uporabil različne prijeme v orkestraciji, v skladu s sprejemljivo zahtevnostjo. Tretja skladba pa je Ljubljanska uvertura za pihalni orkester (2015), s katero sem končno premagal svoj odpor do tovrstnega sestava. Nekako mi pihalni orkester dolgo ni bil vabljiv... Žal se mi je s to skladbo mudilo in je srednji del občutno prekratek. S prvim in zadnjim delom kot reprizo prvega pa sem kar zadovoljen. Glasba živi v svetu tonalno-modalne diatonike z nekaj modernejše kromatike in nekaterimi prijemi jazza, prisotna pa je tudi moja naklonjenost polimetriji in raznolikim ritmičnim prijemom. Za konec pa še ena uvertura, tokrat Radostna uvertura, ki sem si jo drznil delno posvetiti samemu sebi ob 30-letnici moje odločitve, da postanem skladatelj in je bila aprila 2025 dvakrat izvedena z orkestrom Slovenske filharmonije. Čeprav inštrumentacijsko ambiciozna, je v svoji glasbeni govorici vseeno dokaj dostopna in se ob vseh gostih harmonskih prijemih dotika nekaterih postopkov tonalnosti in zvočne prijaznosti.
S tem blogom sem zaenkrat izčrpal svoje poglede na moje simfonično delovanje. Šest simfonij, malo nad ducat koncertantnih del, pa še ostalo, kar pride... v svojih 29-ih letih skladateljskega delovanja sem res naredil že kar veliko in ne mislim se še ustaviti. Naslednji blog bo vključeval mojo komorno glasbo. Seveda ne bom naštel vsega, kar sem napisal, bom pa vse skupaj razdelil na tri dele: na glasbo za pihala/trobila/tolkala, na glasbo za godala in na mešane komorne zasedbe. Tudi meni bo zanimivo ponovno odkrivati svoj osebni razvoj na tem področju in kako so se z leti moji pogledi na tovrstno ustvarjalnost širili in spreminjali...
Ni komentarjev:
Objavite komentar