Največji del svojega opusa za solistične inštrumente z orkestrom sem napisal v letih 2000-2012. Od tega je enajst skladb, ki nosijo naslov "Koncert" ali vsaj "Concertino", zraven pa je še nekaj krajših tovrstnih del. Pozneje sem se bolj posvetil zborovskemu komponiranju, pa tudi simfonijam. Se pa v zadnjih letih še najde kak primer, eden pa še nastaja. Nimam sicer namena napisati veliko koncertov za en določen inštrument, saj sem mnenja, da danes svet ne potrebuje štancanja novih in novih takšnih del. Če se bom kdaj lotil podvajanja koncertantnih del, mora biti naslednje povsem drugačno.
V srednješolskih letih sem sicer že poskušal napisati kakšno manjše koncertantno delo, vendar brez poznavanja oblikoslovja in smiselnega kombiniranja solista z orkestrom vse skupaj ni bilo uspešno. Šele leta 2000 sem se prvič vsaj deloma uspešno predstavil s kratkim delom za vibrafon in orkester, imenovan Illuminatio. Meni osebno pa veliko pomeni prva poštudijska skladba, Dvojni koncert za flavto, harfo, tolkala in godala iz istega leta. Čeprav iz glasbe še v veliki meri odzvanja poznoromantična in vznemirljiva sočna spevnost, je v skladbi veliko gostih, poliakordičnih harmonij, mnogo ritmičnega tkanja in dramatike. Sama skladba je po obliki podobna temi z variacijami, flavta in harfa imata tudi vsaka svojo kratko solistično kadenco, v osrednjem delu skladbe pa stalno nastopata kot par. Skladba je bila doslej samo studijsko posneta, nikoli pa koncertno izvedena. Leto kasneje sem skomponiral Koncert za violončelo in orkester, ki ga je v letih 2005 in 2007 dvakrat javno igrala Karmen Pečar in ga tudi posnela za RTV Slovenija. Danes se mi zdi, da sem ga oblikoval preveč fragmentarno, s samimi hitrimi vzponi in padci, pa tudi minutaža (14 minut) ni ravno zadostna. Še vedno pa sem zadovoljen s samim partom za violončelo, tudi glasbene ideje se mi ne zdijo slabe, samo nerazvite do konca. Contemplatio za fagot in godala ter Ekshibicijski concertino? za klarinet in komorni orkester iz let 2002 in 2003 sta manj uspeli, zlasti prva od omenjenih, ki nima prave energije in učinkovitosti. Dosti bolj sta mi uspeli dve koncertantni skladbi iz leta 2004, najprej Koncert za dva saksofona in orkester, napisan za potrebe mladih solistov KGBL, poleg uspešnih izvedb v Ljubljani in v Novi gorici je bil leta 2008 izveden tudi v Frankfurtu na Maini. Glasbo prežemajo francosko zveneča eleganca, jazzovsko obarvani odseki in ritmična pestrost. Druga skladba pa je otroški Koncert št. 2 za klavir in godala, primeren za učence višjih razredov osnovne glasbene šole. Izkazal se je kot dobrodošla slovenska literatura za klavir in bil že večkrat izvajan v različnih slovenskih krajih (Ljubljana, Ajdovščina, Grosuplje). Prvi stavek na sodobnejši način odzvanja Mozartovski klasicizem in nekaj osnovne grandiozne zvočnosti, drugi stavek kot Uspavanka se približuje Ravelu, tretji stavek pa ruski glasbi 20. stoletja (Prokofjev).
Sledilo je nekaj let pavze, vse do leta 2007, ko sem začel komponirati Koncert za flavto in orkester. Ker sem ga delal vzporedno z drugo simfonijo, se je delo zavleklo krepko v 2008, prvič sem za skladbo porabil več kot eno leto. Skladba ima prav posebno zvočnost: ker sem hotel flavto posebej izpostaviti, v orkestru ni nobenih pihal. Sem se pa bolj izživljal s trobili, tolkali, harfo in seveda godali, ki s svojo zvočno mehkobo kontrastirajo bolj močnim eskapadam trobil in tolkal. Zdaj že bolj izkušen v oblikovni gradnji sem koncert "raztegnil" na 18 minut. Prvi stavek ima sprva nekoliko živčno napeto in ritmično razrvano vzdušje, srednji del pa je mešanica vznemirljive in obenem skrivnostne "neskončne" melodije v flavti nad harmonsko lebdečimi sferami. Drugi stavek je pretežno umirjen, naslonjen na osnovno melodiko, ki se pojavlja tudi v prvem stavku in se v srednjem delu vzpne do dramatičnega viška, kjer flavta dalj časa ne sodeluje. Po krajši kadenci se koncert zaključi z pompoznim scherzom, ki pa se vmes za trenutek umiri in znova slišimo melodiko prvega stavka. Koncert je imel kar precej zanimivo praizvedbo v Ameriki: 26. aprila 2009 ga je v Seattlu izvedel domači flavtist Jeffrey Cohan s filharmoničnim orkestrom Northwest Philharmonia. Ker v orkestru niso imeli toliko trobilcev, so si jih nekaj izposodili iz tamkajšnjega pihalnega orkestra in prav trobilci so bili najboljši del orkestra. 😁 V Sloveniji so koncert posneli flavtistka Milena Lipovšek ter Simfoniki RTV Slovenija.
Utrujen od dveh obsežnih del sem v naslednjem letu napisal dve manjši deli: najprej nikoli izveden Divertimento za harfo in godala ter TNA concertino za vibrafon in orkester (vem, precej butast naslov, ne vem, zakaj sem ga pravzaprav dal, "TNA" naj bi pomenilo Total Nonstop Action), ki je bil sicer leta 2009 igran z orkestrom KGBL in solistom Juretom Goručanom, se je pa kdaj pozneje izvedel s klavirjem. Divertimento za harfo in godala ima precej francoski prizvok, soroden Ibertu ali Francaixu, vibrafonski concertino pa se sicer približuje Koncertu za dva saksofona, vendar zaenkrat ni doživel kakšnega podobnega odmeva v javnosti.
Najbolj uspelo koncertantno delo se zdi Koncert za violino in orkester, ki sem ga komponiral v prvi polovici leta 2010. Napisal sem ga za našo odlično violinistko Tanjo Sonc, ki ga je z orkestrom KOS DSS izvedla julija tistega leta na Festivalu Bled. Leto kasneje ga je Majda Petrič Fachinetti izvedla še na Dunaju v okviru Evropske noči skladateljev. Preizkusil sem nekaj samosvojih trikov v orkestraciji in glasbeni obliki (ki je na trenutke še vedno premalo razvita, a bolje kot pri koncertu za violončelo) ter temu postavil nasproti živahen in čim bolj atraktiven, virtuozen violinski part. V veliki meri sem zadovoljen. Violinskemu koncertu je sledil velik kontrast: Koncert za evfonij in godala na prvi pogled deluje kot "korak nazaj" v varen objem neoklasicizma. Kar se oblikovne gradnje tiče, drži. Pravzaprav sem v tej skladbi res prvič zadovoljen s strukturo. Vendar glasba ponuja marsikaj: zanimiva ritmična gibanja (tu se počutim kot riba v vodi), kontrasti v orkestraciji, razmišljujoč in vase zazrt drugi stavek koncerta kot čustveno srce med dvema živahno ubranima stavkoma...
Dve leti kasneje (2012) sem napisal Koncert za pikolo in orkester, ki pa ni bil nikoli izveden. Naš pikolist Matjaž Debeljak, ki je bil vrsto let "paradni konj" za nas, slovenske skladatelje je postopoma zmanjševal svojo dejavnost, drugega tako zavzetega pa še vedno nimamo. Enostavčni koncert je nekakšna zmes preprostih in bolj zapletenih momentov, namerno nekoliko oblikovno neubran in "konfuzen", hkrati pa šaljiv in sproščen. Po vseh letih sem nekako obupal nad možnostjo, da bi ga kdaj slišal v živo ali na posnetku.
Sledil je dolgotrajen mrk na področju koncertantne glasbe. Ker koncert za pikolo ni našel poti na odre ali v studio in ker sem se posvečal drugim ustvarjalnim podvigom, sem šele leta 2020 ponovno segel na to področje in do začetka leta 2021 ustvaril svoje najobsežnejše delo, Srebrni koncert za klarinet, klavir in godala v čast 25-letnici delovanja klarinetista Dušana Sodje in pianistke Tatjane Kaučič, znanega kot dua ClariPiano. Kar 23 minut dolga skladba zavzema širok izrazni spekter, od pretanjene lirike do krepke dramatike, s pretežno razširjeno modalno in politonalno glasbeno govorico. Klarinet in klavir sta razvita v vsem svojem razponu, dinamičnem obsegu in zvočni barvitosti. S skladbo sem lahko zadovoljen (tudi Dušan in Tatjana sta), žal pa je zelo težko priti do izvedb. Skladba je v času "koronske zaprtosti" bila lahko junija 2021 izvedena le v spletni obliki, brez publike in posledično brez nekega javnega odziva. V Sloveniji z delno izjemo Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije nimamo poklicnega godalnega ansambla, redno delujoči Celjski godalni orkester pa tudi ne more sam pokrivati vsega, kar napišemo slovenski skladatelji.
Zadnje zaenkrat dokončano delo je Koncert za kitaro in godala, ki sem ga leta 2022 napisal v čast mojemu poljskemu prijatelju, kitaristu Marcinu Koziołu. Spoznala sva se leta 2016, ko je želel v svoj repertoar uvrstiti kar tri moja dela, vključno z naročilom za skladbo za kvintet flavte, violine, klavirja, kitare in harmonike (krasna zasedba!). Dolgoletno sodelovanje je tako obrodilo omenjeni koncert, kar mi pomeni poseben uspeh, saj je res zelo težko komponirati za kitaro, razen če si sam izvrsten kitarist (nekaj že znam zabrenkati, česa več pa ne, mi pa lahko pomaga pri preučevanju izvedljivosti akordov in linij). Koncert ima "pravilno" tristavčno strukturo in ustrezno obliko "hitro-počasi-hitro", prvi stavek je nekoliko razmišljujoče naravnan, drugi poln nasprotujočih si zvočnih in harmonskih barv, tretji pa sproščeno muzikantski. Koncert še čaka na premierno izvedbo, nekaj možnosti se za nakazuje za leto 2025. Bomo videli...
V skicah je še nekaj del, ki jih bom razvijal v prihodnjih mesecih ali letih. Če izberem tri najboljša dela z vidika sinteze oblike in vsebine ter tehtnosti solističnih partov, bi bili to Dvojni koncert za flavto in harfo, Koncert za violino in Srebrni koncert. Z vidika uporabnosti dajem prednost Koncertu št. 2 za klavir in godala, Koncertu za dva saksofona in orkester ter Koncertu za evfonij in godala, kot dve zanimivi neznanki pa bi izpostavil Koncert za pikolo in Koncert za kitaro.
V naslednjem blogu se bom posvetil še drugim simfoničnim delom. Teh izven kategorij simfonij in koncertov ni prav veliko, nekaj pa si jih zasluži okvirno obravnavo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar