Moja komorna glasba za godala zaenkrat nima takih uspehov, kot glasba za pihala. Morda na tem področju ni toliko potrebe po stalnem dodajanju novih glasbenih del: za razliko od pihal, katerih repertoar je bistveno manj obsežen in so nova dela zelo dobrodošla pa godalci v veliki meri lahko vse življenje preživijo ob "dobri, stari" glasbi, saj so bila godala zelo razširjena ter solistično in komorno stalno uporabljena v obdobjih baroka, klasicizma in romantike. In ker sodobna glasba pogosto neupravičeno še vedno "uživa" status težje razumljive ali celo neposlušljive, se ponavadi interes godalcev konča nekje sredi 20. stoletja (Prokofjev, Šostakovič, tu in tam še kdo, ki v osnovi ni bil avantgardno usmerjen skladatelj in je pisal dobro glasbo za godala). Vedno pa sem vesel tistih, ki so radovedni in vedno znova želijo izvajati glasbo, ki še ni bila napisana, oziroma iščejo malo izvajana sodobna dela, ne glede na to, ali so bolj "priljudna" ali pa drzno avantgardna. Dober izvajalec mora preizkusiti vse. Seveda pa ima določeno afiniteto do nekega stila ali zvrsti in se temu tudi nekoliko bolj posveča.
Svoj komorni opus za godala predstavil deloma kronološko, deloma po posameznih inštrumentih ali zasedbah. Sprva sem glasno naznanjal, da bom redno bogatil svoj opus za godalni kvartet, klavirski trio, skratka za zasedbe, ki so zgodovinsko preverjene in vedno obstajajo. Danes imam za ti dve najbolj klasi(cisti)čni zasedbi razmeroma malo skladb. Poleg že predstavljenega dejstva, da zaradi obilnega repertoarja ni toliko povpraševanja je tu tudi interni pritisk na samega skladatelja, ali zmore v tej poplavi skladb ustvariti in oblikovati nekaj tako izstopajočega, da se bo ta skladba lahko trajno priključila vsem mojstrovinam iz preteklosti. Postopoma je torej tudi mene minilo pisati samo trie in kvartete in se danes z največjim veseljem posvečam "odštekanim" zasedbam. A pojdimo k vsaj približno izstopajočim delom iz mojega komornega opusa za godala.
Moj prvi ustvarjalni uspeh sem doživel z Divertimentom graziosom za klavirski trio (1998). Čeprav sem se kot študent na akademiji stalno soočal s takratnimi trendi sodobne glasbe in tudi sam poskušal tako komponirati, mi to nikakor ni ustrezalo. Divertimento grazioso je dokument moje takratne tolerance do sodobne glasbe. V tej smeri sem si želel postopnega razvoja, ne padca v vodo sodobne glasbe in plavanja z železnimi kroglami, privezanimi na noge. Glasba je neoklasicistična, v razširjeni sonatni obliki (podaljšana izpeljava s počasnim intermezzom), uporabljam precej svobodno tonalnost in pogosto polifono prepletanje inštrumentov. In prav ta neproblematična skladba, ki ni prav nič v skladu s sedanjimi sodobnimi kompozicijskimi tehnikami ostaja relativno pogosto izvajana. Poleg mojih sošolk iz akademije, ki so Divertimento trikrat izvedle leta 1998 so potem leta 2002 sledile izvedbe tria Skalar-Sikur v okviru GM odra, bil je na sporedu tria Rupnik v letih 2013 in 2014, pa na KGBL leta 2017 in zaenkrat meni nazadnje znane izvedbe tria Benedik leta 2020. Z godalnim kvartetom sem se prvič soočil leta 2002, ko sem se prijavil na natečaj Mariborskega društva za sodobno glasbo in zmagal z Godalnim kvartetom št. 1, vendar ga vseeno ni izvedel noben kvartet. No, skladba je bila pisana na "hitrico" in se mi ni ravno posrečila. Štirje stavki brez prave oblikovne širine, pa tudi nisem še dovolj pazil na idiomatsko pisanje za godala.
V študijskih časih lahko izpostavim še dve deli: Fantazijo-pesnitev op. 43 za violončelo in klavir (1999) in Tri lirične pesmi za violino in klavir (2000). Prvo od omenjenih skladb sem napisal za svojo sošolko Ivo Vrbanić, s katero sva skupaj pripravila celovečerni koncert v Ljubljani in jo krstno izvedla. Skladba je doživela kar precej izvedb, zlasti z violončelistko Karmen Pečar in pozneje z njenimi učenkami (Alja Mandič, Zala Vidic, Jovana Krmpot) Dvodelno oblikovana fantazija nakazuje več kompozicijskih prijemov, ki sem jih kasneje razvil in dorekel: plavajoča ritmika, pol improvizacijsko zasnovane melodije in disonančno zgoščene harmonije. Drugi del skladbe je ritmično tekoč in živahen in močno kontrastira prvemu delu. Uspeh skladbe pripisujem precej atraktivnemu partu za violončelo, klavirski part je prilagojen mojemu takratnemu znanju klavirske igre. Tri lirične pesmi so večkrat na programu dijakov in dijakinj KGBL kot obvezno slovensko delo na maturi. Podobnosti s Trois Moreceaux Janeza Matičiča so na mestu: romanticistična širina in sočna spevnost zvoka, čeprav je pri meni več oblikovne svobode, kot pri bolj "strogem" Matičiču.
Doslej sem napisal tri godalne kvartete in najbolj mi je uspel ravno Godalni kvartet št. 3 (2014), kjer sem končno uspešno uravnotežil obliko in vsebino ter se intenzivno posvetil dobri godalni tehniki. Čeprav ima kvartet prizvok štirih stavkov, se vse skupaj odvija brez premora. V glasbi se zrcalijo elementi neoklasicizma, pestra barvitost godalnega zvoka, izrazne harmonije ter ustrezno stopnjevanje in popuščanje dinamične napetosti. Godalni kvartet št. 3 je doživel nekaj izvedb v letih 2014, 2017 in 2022, upam da bo še na sporedih, saj sem s skladbo res zadovoljen. O Godalnem kvartetu št. 2 (2006), pa raje ne bom izgubljal besed, nekaj sem eksperimentiral, pa ni ravno uspelo...
Med ostalimi skladbami za godalne skupine velja omeniti Narobe svet za violino, violo, violončelo in kontrabas (2014), kjer sem se nalašč poigraval z nenavadnimi registri posameznih inštrumentov, jih med seboj zamenjal, pa spet predstavljal »kot je treba«, v partituri pa je polno aleatorike, pizzicato glissandov, svobodnih melodičnih linij, pa tudi trdnosti v ritmu in energične ekspresivnosti. Skladbo jemljem kot kar posrečen izlet v svet bolj drzne sodobne ustvarjalnosti, čeprav ne doživlja izvedb, ker takih kvartetov pač ni. Nekajkrat sem se lotil tudi glasbe za godalni trio (violina, viola, violončelo), vendar brez kakšnih večjih uspehov. Od mešanih duov pa bi omenil Nebesno ekstazo za violino in violončelo (2007), polno izrazitih kontrastov med preprostim in zapletenim, med koralno diatoničnimi in disonančno razpršenimi momenti, pa štiristavčno Sonato za dve violini (2015), ki se nekoliko spogleduje s tradicijo Bartóka, tako v načinu zvočne elementarnosti kot tudi tonalno-modalni zasnovi glasbenega stavka. V podobnem duhu živi tudi Introdukcija in allegro za violino in kontrabas (2022), kjer sem prvič bolj poglobljeno komponiral za kontrabas. V drugačnem zvočnem svetu izstopa ambiciozno zastavljeni štiristavčni Trio za violino, violo in klavir (2018), kjer je glasbena govorica bolj skrivnostna in raznolika. Tako se prvi stavek tria začne v nenavadni atmosferi s pritajenimi pizzicati obeh godal ob kontrastnih akordih klavirja. Tudi sicer je glasba v nadaljevanju polna izmenjavanj liričnih melodij godal nad raznovrstnimi harmonijami v klavirju, instrumentalno obrnjene reminiscence na začetek stavka pa postopoma peljejo proti krepkemu, a ne pretirano dramatičnemu višku. Drugi del je bolj razgiban in dramatično močnejši, zanj so značilni različni ritmi ter kontrasti med diatoniko in kromatiko v smislu naraščanja in popuščanja napetosti. Tretji stavek je kratek scherzo, ki je napisan v obliki kratke fuge. Glasba je v skladu z obliko pretežno polifona, prekinjajo pa jo akordični »tutti«. Sledi še zadnji stavek, ki je vsebinsko najmočnejši in ga smatram za »srce« celotne skladbe. Vsebuje dva kontrastna dela, počasnega in hitrega, oba pa sta polna razmeroma trpke dramatike – cilj skladbe ni v pomiritvi vse dosedanje napetosti, ampak še v dodatnem stopnjevanju le-te.
Pri različnih parih "godalo+inštrument" bi pri violini izpostavil Žuborenje za violino in harfo (2003), ki ga smatram za skriti biserček v mojem opusu, potem pravo, tristavčno Sonato za violino in klavir (2018), kjer se ponovno vračam v izrazit svet neoklasicizma, spet z nekaterimi vzporednicami z Bartókom, pa tudi bolj osebno glasbeno govorico. Za violo sem zaenkrat napisal samo eno delo v kombinaciji s klavirjem, poimenovano Viola na Duracell (2012, orkestrirana leto kasneje), saj glasba kot nakakšen perpetuum mobile živi v stalnem svetu nepresahljive energije, ki ji ne zmanjka baterije. Za violončelo s klavirjem ali drugim inštrumentom imam precej večji opus. Ob že omenjeni Fantaziji-pesnitev op. 43 imam tudi Sonato za violončelo in klavir (2005), ki je moj zgodnejši primer uspešne sinteze oblike in vsebine in je bila tudi že večkrat izvajana v Sloveniji, na Škotskem in v Belgiji. Nekoliko bolj izstopa Duo Brillante za violončelo in harmoniko (2011), duhovita in živahno napisana glasba, ki je najprej nekoliko skrivnostna, nato pa vse bolj »zemeljsko« trdna in polna vedrega muzikantskega temperamenta. Skladba je namreč nastala za Karmen Pečar in Marka Hatlaka in sem v Duu Brillante skušal zadeti njun osebni karakter. Za male začetnike pa je v letih 2014-19 nastal cel kupček skladbic za violončelo in klavir, saj je moja prvorojenka Eva najprej šest let igrala violončelo in sem tudi skladatelj spremljal njen razvoj in ga dopolnjeval s slikovito poimenovanimi miniaturami, pa vse do Concertina za violončelo in klavir, ki je uporaben za učence zadnjih razredov glasbene šole kot primer nekoliko daljše ciklične skladbe. Vse te skladbice kot zbirka Moje pesmi za violončelo so primerne za vse učenke in učence od 1. do 6. razreda, med njimi pa najbolj izstopata Harlekin in Polka Bogomolka. Ker je Eva pozneje zamenjala violončelo za večji kontrabas sem ravno poleti 2024 napisal Tango za kontrabas in klavir, ki je v pripravi na prvo izvedbo enkrat v prvi polovici leta 2025 in utegne postati paradno slovensko delo za srednješolske kontrabasiste, saj takšne literature praktično ni. Glasba je mešanica dveh svetov: prvi del je v nemirnem duhu, ritmično izrazit in elementarno disonančen, vmesni srednji del pa je lirično diatoničen.
Verjetno sem kakšno skladbo, ki bi si zaslužila obravnavo zaenkrat izpustil in jo bom vključil v poznejše predstavitve, če se bo "z zamudo" izkazala za uporabno. Vesel sem, da sem se tudi z nekaterimi komornimi deli za godala vsaj nekoliko zapisal v trajno zavest med našimi godalci: Fantazija-pesnitev, Polka Bogomolka, Tri lirične pesmi in Divertimento grazioso se znova in znova pojavljajo na programih, zaenkrat pa ne pričakujem nekega večjega preboja na mednarodno sceno. No, če doživljam lepe izvedbe v Sloveniji, izvajanje v tujini ne pomeni nekega posebnega prestiža. 😊
Ni komentarjev:
Objavite komentar