Simfonija: še vedno spoštovanja vredno, praviloma večstavčno delo za večji ali manjši simfonični, lahko tudi drugačen orkester. Tudi jaz sem že v mladih letih sanjaril, da bi komponiral simfonije, a sem se moral najprej naučiti, kako se sploh piše za orkester. Najboljši učitelj je seveda obstoječa glasbena literatura, vse od klasicizma naprej. Od starih mojstrov klasicistične in romantične glasbe se tudi danes lahko veliko naučiš, še posebej ekonomičnega ravnanja z glasbenim materialom in pridobivanja občutka za glasbeno obliko, spoznaš pa tudi nekoliko manj posrečene primere simfonij. Ker pa me seveda najbolj zanima glasba našega časa, sem začel iskati in poslušati različne skladatelje, ki so v 20. in 21. stoletju že ustvarili kupček simfonij. Poleg bolj znanih (Šostakovič, Prokofjev, Lutosławski) so se mi odkrila številna zanimiva imena: Nizozemec Henk Badings (15 simfonij), Estonca Erkki Sven Tüür (10) in Jaan Rääts (8), Finci Einar Englund (7), Einojuhani Rautavaara (8) in Kalevi Aho (18), Avstrijec Johann Nepomuk David (8), Američan Alan Hovhaness (67!, nisem še poslušal vseh), Britanca Havergal Brian (32!) in Robert Simpson (11), Danca Vagn Holmboe (13) in Per Norgard (8), Norvežan Harald Sigurd Saeverud (9)... Svetovni rekorder po številu napisanih simfonij, finski dirigent Leif Segerstam (371!) me ne navdušuje, v teh delih se pač čuti "štancanje" ene simfonije za drugo, razen stalnega igranja z zvočnimi barvami in dinamiko ni ničesar, kar bi pritegnilo pozornost. Kako pa je s simfonijami v Sloveniji? Na tem področju smo imeli nekaj aktivnih skladateljev, prednjačita zlasti Blaž Arnič (9) in Dane Škerl (8), še nekaj skladateljev pa jih napisalo tri, štiri, ali pet. Vsak po svoje, pri vsakem najdem pluse, morda kdaj tudi kakšen minus, občudujem raznolike melodične ideje, zanimive rešitve v orkestraciji in glasbeni obliki, izpovedno moč, svežino glasbenega stavka, dejstvo, da niso vsi skladatelji neki "modernjaki", nasprotno, simfonije pišejo bolj "umirjeno usmerjeni", ipd.
Še preden sem znal res komponirati, sem leta 1995 kot srednješolec poskusil z nekakšno simfonijo za godala v B duru. Sprva sem bil navdušen, nato pa sem seveda moral sprejeti dejstvo, da nimam še nobenega znanja iz oblikoslovja, pa tudi harmonski svet je bil zelo, zelo ozek in inštrumentacija precej neučinkovita. Že dve leti kasneje sem poskusil znova, ponovno z godalno simfonijo v A duru, ki nosi opus št. 18 (nekje do leta 2002 sem svoje opuse še oštevilčil). Zaradi naslona na klasicistične oblike in uporabe sicer že nekoliko razširjene tonalnosti sem jo kasneje poimenoval "In stille classico" in leta 2004 je bila celo dvakrat izvedena v Novem mestu. Prva prava simfonija pa je iz leta 2006, napisana za orkester Slovenske filharmonije. Kmalu zatem je sledila druga simfonija (2008-09), tokrat za Simfonike RTV Slovenija, tretja pa je bila v delu več let (2011-14), nato pa sem za daljši čas opustil tovrstno komponiranje in se bolj osredotočil na zborovsko ustvarjanje, kjer sem takrat začel uspešneje prodirati. Šele leta 2020 sem se spet lotil simfonije, ko se je znova oglasila Slovenska filharmonija, pa potem peta manj kot leto kasneje, šesta, napisana za pihalni orkester pa je bila spomladi 2025 predana Godbi Mengeš in bo najverjetneje na sporedu jeseni letos.
Danes opažam, da v Simfoniji št. 1 nisem bil dovolj pozoren na oblikovno gradnjo - preveč prehodov je v obliki nizanja različnih epizod, razen v drugem stavku, ki diha v enem loku in se mi je verjetno najbolj posrečil, tudi zavoljo zadržane, komorne orkestracije in improvizacijsko zasnovane melodike. Simfonijo št. 2 sem več let smatral za moje najboljše simfonično delo, saj sem se dosti bolj poglobil v celotno podobo in ustvaril štiri motivično med seboj povezane stavke z dobro odmerjenimi kontrasti, bogato, postmodernistično ubrano orkestracijo in ob vsej zvočni raznolikosti zapomljivo melodiko, je pa tudi moja najdaljša skladba, saj traja 25 minut. Simfonija št. 3 je nesrečno delo, saj nikakor ne pride na koncertne odre ali v snemalne studie. Tudi sicer je vsebinsko nekoliko razrvana in neuravnovešena, saj išče kontraste med skoraj banalno preprostostjo in kompleksnostjo, ki niso vselej prepričljivi. Posamezni stavki se mi sicer zdijo zanimivi: prvi živčno odbrzi od začetka do konca v obliki loka naraščanja in popuščanja, drugi je diabolični scherzo, sprva preprost, potem pa vse bolj bučen in podivjan, konča pa se z občutkom razočaranja. Tretji stavek pa deluje kot nekakšna žalna glasba, v katero vdirajo nekakšni kontrastni glasbeni "vsiljivci."
Simfonija št. 4 je duhovno najbližje moji zgodnji "In stille classico", saj sem tudi v tej izdatno segel v preteklost in ustvaril svojo najbolj dostopno simfonično skladbo, brez kakšnih osebnih iskanj česa novega, kot bi želel pokloniti svetu glasbo, kakršno si skladatelj napiše v oddih in veselje (citiram Uroša Kreka, ki je isto trdil za svojo Sonatino za godala). Seveda pa v skladbi izkoriščam vse možnosti, ki jih ponuja sodobni simfonični orkester. Pravo nasprotje je Simfonija št. 5, ki bi ji lahko rekel tudi tragična. V to simfonijo sem položil vso svojo negativno energijo, ki se je nabirala v meni tekom Covid izolacije v letih 2020 in 2021, skratka, popoln "suffer". Delo karakterizirajo divje disonančna akordika, pogosto bučna orkestracija (zlasti v drugem stavku), temne zvočne barve (povečana raba nizko zvenečih glasbil) in živčna, napeta atmosfera. Simfonija mi obenem predstavlja tudi vrhunec nekega načina ustvarjanja in me opogumlja, da začnem iskati nove, drugačne poti. To mi predstavlja Simfonija št. 6 - pihalni orkester zahteva drugačne rešitve in pristope v obravnavanju inštrumentacije in zvočnih barv, ne pa toliko v glasbenem jeziku, ta je v tej simfoniji spet razmeroma tonalen in neproblematičen.
Simfonije št. 1, 2 in 4 so bile izvedene, posnetke lahko najdete na Youtubu. Za tretjo dvomim, da bo kdaj, peto si zelo želim slišati v živo ali na posnetku, šesta pa je, kot sem že zapisal, planirana za prvo izvedbo leta 2025. Seveda pa že razmišljam naprej in se ubadam z vprašanjem, kaj drugačnega in svežega še lahko ponudim izvajalcem in poslušalcem.
V prihodnjem blogu se bom posvetil svoji glasbi za solistične inštrumente z orkestrom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar