Moj komorni opus za pihala je zaznamovan s kar nekaj svetovnimi, ali pa vsaj nacionalnimi uspešnicami. Očitno na tem področju nekaj delam prav; a kaj je tisto, kar povzroči nove in nove izvedbe v Sloveniji in drugod po svetu? Je to glasba sama? Morda nekdo, ki ima v svetu dovolj veljave in je oboževalec tvoje glasbe, uspešno promovira tvoje ime kot izvajalec, ali pa kot velik navdušenec? Morda kak mednarodno uspešen založnik? Pravi odgovor je težko dati, a verjetno mora biti vsakega malo. Res so moje mednarodno najbolj priznane skladbe izdane pri ameriški založbi Alry Publications, vendar tudi druge, pretežno izdane pri Društvu slovenskih skladateljev ne zaostajajo kaj dosti. Nekaj pripomorejo tudi spletni predvajalniki, kot so Youtube ali Soundcloud. Vendar slovenski skladatelj v osnovi težko trajno prodre v svet, še posebej, če poklicno živi in deluje v Sloveniji.
Čeprav se je moj opus leta 1995 začel s Concertinom v F duru za oboo in godala op. 2 (o tej skladbi ne morem ničesar pametnega povedati, bil sem zelo pogumen, vendar strokovno povsem nebogljen), sem sprva največ glasbe za pihala posvetil predvsem flavti in klarinetu. Nekako sta mi bila bližja in mi nudila več kot oboa in fagot, pihali z dvojnim trstnim jezičkom. Saksofon mi je bil tudi še nekoliko neznan. Ko pa sem se z leti razvijal in širil svoj razpon, sem vzljubil tudi druge inštrumente, vključno s kljunasto flavto, s katero res dolgo nisem vedel, kaj početi. Bil je pač potreben določen čas. Morda se nekoč lotim tudi glasbe za ljudska pihala, npr. duduk, kaval, bansuri... Kdove.
Pojdimo torej skozi zgodovino moje glasbe za pihala. Ne bom našteval vsega, ker bi bilo predolgo in premalo zanimivo za branje, izpostavil bom tista dela, ki so med bolj javno uspelimi ali pa jih osebno cenim. Tako bi začel s Pihalnim kvintetom št. 1, ki sem ga napisal leta 1998 in ga je prvi izvedel sloviti slovenski kvintet Slowind, ki je takrat ravno začenjal svoje festivalsko delovanje za promocijo sodobne glasbe, leta 2005 pa ga je izvedel še naš drugi takrat delujoči profesionalni ansambel, pihalni kvintet Ariart. Glasba je še trdno v okvirih neoklasicizma, s pikantno priostreno in živahno glasbeno govorico, kar pihalom zelo ustreza. Oblikovno je kvintet seveda še precej fragmentaren, z vsemi štirimi sicer kontrastno dovolj spretno odmerjenimi stavki skladba traja le dobrih deset minut. Popoln kontrast predstavlja leto kasneje napisana Suita za flavto in harfo, ki je mešanica baročnih stiliziranih plesov in nekoliko posodobljene romantične glasbene govorice. Največji uspeh še iz študijskih časov pa predstavlja Tango za flavto in klavir (2000), ki je nastal za nastop dua Elene in Marka Hribernika v okviru glasbenega cikla GM oder. (ta nastop velja za nepozabnega, saj je na tem koncertu prvič zazvenel tudi Tango Vita Žuraja, ki je prav tako postal nepogrešljivi del repertoarja naših in tudi tujih flavtistov). Mislim, da je to moja največkrat izvajana skladba, saj je bila že trikrat izbrana za obvezno skladbo na tekmovanjih Temsig in Emona, pa tudi sicer se je izkazala za uporabno delo flavtistk in flavtistov ob koncu šolanja na glasbeni šoli ali v prvih letnikih srednješolskega izobraževanja. Glasba sama je sicer tonalno preprosta, v trdnem A duru, brez izletov v svet sodobne kompozicijske tehnike. Očitno pa nosi v sebi neko nalezljivo energijo, ki tudi po 24-ih letih znova in znova navdušuje flavtiste in njihove mentorje širom Slovenije. 😊
Sledilo je nekaj del za klarinet: častno mesto v mojem opusu nosijo Arabeske za sekstet klarinetov (2001), prvo tovrstno delo, nastalo v Sloveniji. Še danes sem mnenja, da sem se kar spretno spopadel z zasedbo od malega Es klarineta do veličastnega kontrabas klarineta, čeprav glasba ostaja v okvirih neoklasicizma glede ritmične jasnosti in živahnega prepletanja klarinetov. Svoj čas je bil zelo uspešen tudi Jeux št. 2 za klarinet in klavir (2002), ki kipi od energije in virtuoznosti in se le vmes za kratek čas potopi v razmišljujoče vzdušje. Klarinet je tu res predstavljen v vsem svojem sijaju in sem na to skladbo še danes ponosen. Takoj zatem je sledil prav tako neoklasicistični Trio op. 67 za flavto, klarinet in fagot (takrat sem še označeval svoj opus, kmalu zatem sem to opustil), ki je v letih 2002-2005 imel nekaj izvedb v Makedoniji, na Hrvaškem in tudi v Sloveniji. Leta 2013 pa je prodrl v ZDA in danes velja za eno mojih mednarodno najbolj priznanih del V Sloveniji pa se že devetnajst let ni izvajal, vsaj jaz nimam podatkov... Tudi tu pride do izraza živahna virtuoznost vseh treh glasbil, le drugi stavek je spet bolj razmišljujoče naravnan. Očitno znam glasbi vdahniti neko muzikalno moč, ki prepriča glasbenike povsod po svetu. Slovanska duša?
V letu 2004 izstopata dve skladbi: Tango ptic za tri pikole in klavir in Hrepenenje za kvartet flavt. Prva skladba pomeni moj prvi izrazit vstop v "odštekane" zasedbe: le kdo bi komponiral glasbo za tri pikole? 😮 Vseeno sem sprejel izziv: kako lahko trio »cvilečih« inštrumentov uporabim v prid? ptice! Tako je nastala skladba, ki včasih onomatopoetsko, drugič povsem glasbeno prikazuje vsakdan ptic od jutra do večera. Glasba je mešanica tonalitetno povsem neproblematičnega melodičnega prepevanja nad trdnim plesnim ritmičnim vzorcem ter atonalne »razmetanosti« tonov ptičjega petja pikolov in vzporednih linij klavirja. Nekaj podobnosti z Messiaenom je, vendar glasba ptic ni "pravilna" kot pri Messiaenu ampak je "izvirna", moja. Tango ptic je bil v letih 2005 in 2006 dvakrat izveden in izdan na CD plošči. Leta 2009 sta sledili izvedbi v Beogradu in spet v Ljubljani, leta 2012 pa je skladbo objavila ameriška založba Alry Publications in začel se je zmagoviti pohod Tanga ptic po celem svetu, zlasti v Aziji (Južna Koreja, Japonska), pa tudi v ZDA in drugod po svetu.
Hrepenenje za kvartet flavt je postala moja prva Youtube uspešnica in prav s to skladbo sem leta 2006 doživel svoj mednarodni preboj. Glasba je polna kontrastov med prostimi, skoraj improvizacijsko zasnovanimi soli in spretnimi, ritmično bogatimi in spremenljivimi pasusi celega ansambla, vse skupaj pa izžareva pozitivna energija, s hrepenenjem po karseda visoki umetniški popolnosti. Naročnice skladbe, članice koprskega kvarteta Nereide so v letih 2005 in 2006 to skladbo večkrat izvedle in ena od izvedb se je znašala na omenjenem spletnem predvajalniku. Tudi to skladbo je izdala založba Alry in leta 2014 je založba dobila priznanje Ameriške zveze flavtistov za najboljše delo za kvartet flavt, izdano tistega leta v ZDA. Kljub nekaterim izvedbam Hrepenenja v ZDA, na Novi Zelandiji, na Danskem in v Belgiji je danes skladba pogosto na repertoarju slovenskih kvartetov in njihove izvedbe so vselej odlične! 😎
Pozneje se več let nisem uspel približati dosežkom teh dveh skladb, čeprav sem še naprej veliko komponiral. Omenim lahko Pihalni kvintet št. 2 (2005), kjer sem bil prvič res zadovoljen z oblikovno gradnjo in obsegom skladbe, pa rapsodično oblikovana skladba Le-team za altovsko flavto in klavir (2006), ki se mi zdi zanimiva že zaradi uporabe mehko zvenečega pihala, pa potem Tango za sekstet klarinetov (2007), ki je bil vrsto let zadnji tango, ki sem ga napisal. Najboljše delo v tem času je Jeux št. 3 za fagot in harmoniko (2008), kjer sem končno uspel uporabiti fagot v vsem svojem sijaju. Skladba je kljub nenavadni zasedbi postala kar pogosto prisotna tudi v tujini (Nemčija, Poljska), saj zlasti fagotistom nudi velik spekter tehničnega in izraznega dokazovanja. Vendar tudi harmonika ni v ozadju, gre za dobro dopolnjujočo se zasedbo. Za fagot sem pozneje napisal še Najmanj petkrat uporabno!, ki je cikel petih miniatur ki nekoliko spominjajo na Plesne preludije Witolda Lutosławskega, naslov pa šaljivo simbolizira današnjo minljivost produktov, ki po preteku garancije nenadoma "crknejo" in sam garantiram, da v tej skladbi tega ne bo... Manjka mi še kakšen izrazit "biser" za oboo, razen skladbe z nevpadljivim naslovom Zvočni dotik za oboo in klavir (2007) še nimam drugega opusa za to pihalo.
Med kasnejšimi komornimi skladbami za pihala bi rad posebej izpostavil Slike za kvartet saksofonov in tolkala (2011), ki sodi med moje najbolj posebne skladbe. V tem delu sem želel raziskovati svet bolj drznega, kvazi modernističnega glasbenega sveta, kjer najdejo svoj prostor aleatorika, zvočne mase, clustri, stalna disonančnost, a tudi nežnejša barvitost in ritmično bolj jasna gibanja. Čutim, da sem pri tej skladbi uspel svoja prepričanja in estetske poglede združiti s prej naštetimi elementi. Enostavčna skladba, ki so jo navdahnile pisane slike z vodenimi barvicami moje prvorojenke (neverjetno, kakšne barvne kombinacije lahko otrok najde z vodenimi barvicami!) poteka precej živahno, dramatično in polnokrvno ter se proti koncu postopno umirja in izgine v osamljenih preprostih C durovih trozvokih kot znanilcih neminljivosti preprostega. Bilo je že nekaj izvedb v Sloveniji in na Nizozemskem, upam pa, da se bo ta skladba še večkrat znašla na koncertnih odrih.
Zaenkrat podobno izstopajočih ali izvajalsko uspešnih del še nisem uspel ponoviti, je pa na seznamu še nekaj skladb, ki so se izkazale za uporabno literaturo mladim glasbenikom (Ljubljanski valček za saksofon in klavir, Šalamala za klarinet in klavir, Vetri v polju za flavto in klavir), medtem ko so spet nekatere skladbe meni osebno pri srcu z vidika zanimivosti zvočnega materiala ali zasedbe (Kristali za klarinet in klavir, Mala barvita fantazija za dve flavti in klavir, Novomeške igre za kvartet klarinetov, Komorna glasba za kljunasto flavto, flavto, harfo in čembalo ter Vedno nekaj posebnega za flavto, kvartet klarinetov, harmoniko, tolkala in kontrabas kot nekakšna smetana na torti mojega navdušenja nad nenavadnimi zasedbami). V tem trenutku (jesen 2024) se ukvarjam s skladbami za orkester ali zbor in je komorna glasbena ustvarjalnost pri miru. Seveda pa se bom temu še naprej posvečal, saj se res počutim na področju komponiranja za pihala kot riba v vodi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar